Pričevanje, ki ga je Janez Janša st. otrokom povedal šele, ko so odrasli

Besede poslanca Gibanja Svoboda Martina Premka so v javnosti odmevale kot posmeh žrtvam povojnega komunističnega nasilja, hkrati pa so ponovno obudile zanimanje za usodo Janeza Janše st. junija 1945. Na seji parlamentarnega odbora za obrambo je Premk cinično pripomnil, da se Janez Janša “niti ne spomni več, iz katerega brezna mu je domnevno pobegnil oče”. S tem je namigoval na očetovo preživetje povojne likvidacije domobrancev. Opazka se nanaša na starejši lapsus, ko je Janša na hrvaški televiziji kot kraj rešitve omenil Hudo jamo, čeprav je šlo za roško brezno pod Macesnovo gorico. To pa ne spremeni izpričanih dejstev.

Svoje pričevanje je Janez Janša st. prvič javno zaupal leta 1993 uredniku Družine Janezu Grilu, ki je identiteto zaradi dogovora zakril z inicialkami J. J. Dolga desetletja o dogodku ni govoril niti najbližjim; otrokom ga je povedal šele, ko so odrasli.

Odraščal je v Polhograjskih dolomitih. V vojno je vdrla italijanska okupacija, kmalu pa tudi poročila o pobojih, ki jih je izvajala komunistična partija. Italijani so prišli v vas, njega in očeta odgnali na hrib ter ukazali kopati jamo. Stražar jima je rekel, da si kopljeta grob, ker imata nad vrati znak OF.

“V vas so prihrumeli Italijani in se podili od hiše do hiše. Začeli so razbijati tudi na naša vrata. Z očetom sva šla ven. Vzeti sva morala kramp in lopato in oditi z njimi. Odgnali so naju na hrib nad vasjo in ukazali, naj skopljeva jamo. Italijan je z uperjeno puško stal poleg naju. Vprašal sem očeta, zakaj morava kopati. Odvrnil mi je, da vojaki verjetno hočejo imeti strelski jarek. Oglasil se je italijanski stražar in po slovensko povedal, da si kopljeva grob. Zakaj, se je razburil oče. Ker ste partizani in imate nad hišnimi vrati znak OF, je odvrnil vojak. Oče je vse odločno zanikal in prosil vojaka, primorskega Slovenca, naj naju pelje k poveljniku. Temu je oče zagotavljal, da ni narisal omenjenega znaka in da naj, če njemu ne verjame, vpraša polhograjskega župnika, ki bo potrdil njegove besede. Tako se je tudi zgodilo in bila sva rešena,” so bile njegove besede, poobljavljene v Družini.

Foto: zajem zaslona

Pozneje se je pridružil vaškim stražam, iz katerih so nastali domobranci. Naredil je napako: namesto na stražo je šel pomagat očetu. Zaprli so ga na ljubljanski grad, od koder je pobegnil. Po novem letu 1945 so ga ponovno prijeli, obsodili na 21 mesecev in odpeljali v Nemčijo. Po prošnji družine so ga 17. aprila 1945 pomilostili. Konec vojne je dočakal na postojanki v Polhovem Gradcu in se z drugimi umaknil na Koroško.

“Za vas so jame že skopane”
Na poti proti Vetrinju sta s prijateljem ob potoku zagledala partizane. Pozdravili so ju z besedami: “K … bele, kar pojdite, kamor hočete, vendar nam ne boste ušli. Za vas so jame že skopane.” V Vetrinju je ostal do konca maja. Skupina se je 29. maja vračala v prepričanju, da gredo v Italijo, nakar jih je “neki mož” posvaril: “Fantje, sedaj imate priliko, bežite. Vrnili vas bodo v Jugoslavijo.” Niso mu verjeli. Na vlaku so padli v roke partizanom. Sledili so udarci, ropanje ur in oblačil. Peljali so jih v Radovljico, nato v Kranj, kjer so ostali dvanajst dni, sredi junija pa peš v Škofove zavode v Šentvid. Bili so lačni in izčrpani. V sobah so bili natlačeni. Partizani so klicali imena; tisti, ki so ostali, so mislili, da gredo drugi domov. Ko so poklicali njega, so ga pretepli, po dva in dva zvezali z bodečo žico, naložili na tovornjake in vlak.

V Kočevju so zvezani hodili proti Rogu, okoli dvanajst kilometrov. Tiste, ki niso zmogli, so potegnili iz vrste in pobili s kolom ali puškinim kopitom, brez strelov. Ob jami so jih postavili v krog.

“Zvezane so nas postavili okrog jame in po nekaj trenutkov strašne tišine so zaropotale brzostrelke. Mrtvi in živi smo drug drugega vlekli za seboj in padali v jamo. Bilo je nekaj strašnega …! Padel je v jamo, ne da bi ga zadela krogla. Nekako se je razvezal. “Kobacal sem po mrtvih in živih ljudeh in nekako prilezel do skalnega roba. […] Začel sem plezati in uspelo mi je prilesti do roba.” Zunaj je gorel ogenj, on pa je zbežal proti Ljubljani.

Arheološka ekipa je od maja do septembra 2022 opravila izkop posmrtnih ostanov iz jame pod Macesnovo gorico (foto: zajem zaslona)

Odlomek iz posnetega pričevanja Janeza Janše st. je zgodovinar dr. Jože Dežman umestil v svoj film “3.450 – Bratomor v Jami pod Macesnovo gorico”. Celoten video je na voljo na tej spletni povezavi.

V nadaljevanju pričevanja je pojasnil, da sta mu pri hiši v Ponikvah dve ženski dali jesti, vodo in obleko. Opozorili sta ga, naj ne gre mimo Turjaka. Ni poslušal. Ujela ga je partizanska straža in ga odpeljala nazaj v iste Škofove zavode, v isto sobo. Rekel je, da so ga zadržali v sosednji sobi. “Nihče, niti partizanski oficirji niso vedeli, da so me enkrat že poslali v smrt.” Po štirinajstih dneh ga je zasliševal polkovnik, ki je “moral biti dober človek”. Rekel je, da je mladoleten in je ravnal, kot so rekli starši. 7. avgusta 1945, ob amnestiji, so preostale izpustili. Domov je odšel peš.

“Nikomur ni črhnil o vsem, kar je doživel. Čez leta je svojo skrivnost zaupal najbližjim. Otrokom jo je povedal šele tedaj, ko so odrasli. Verjeli so mu samo na pol. Kasneje, ko so tudi sami na svoji koži občutili krivice totalitarne oblasti, so postali bolj pozorni,” je zapisal Gril, ki je poudaril, da Janša st. v vsej pripovedi ni izrekel niti ene besede sovraštva ali maščevanja.

A.H.