Pri izbiranju »televizijskih« vsebin sem očitno popoln dinozaver

Operaterji, proizvajalci televizorjev in malodane vsi ostali, ki imajo karkoli pri tem, kaj se pojavlja na naših ekranih, me prepričujejo, da vse delam narobe. Ali, če sem malce bolj prizanesljiv do sebe, popolnoma drugače kot množice »tam zunaj.« Vsi drugi menda prepuščate iskanje filmov, serij in ostalega, kar si nato ogledate, priporočilnim sistemom, umetni inteligenci, ki pozna vaše navade, skratka nekomu tretjemu. Sam sem glede tega bistveno bolj staromoden.

Sklepati bi bilo mogoče, da nihče več ne gleda televizijskega programa v živo. Seveda to ne drži, vsaj če upoštevamo ogled iste vsebine z zamikom, zagotovo pa število in delež teh gledalcev (hitro) upada. Morda ne pri športnih prenosih in določenih »resničnostnih« šovih, pri ostalem programu pač. A menda se tudi pri vsebinah na zahtevo dogajaj bistvena sprememba.

Resnici na ljubo so jo operaterji začeli že pred leti. Sprejemniki, kot sta EON in Neo, so v ospredje postavili priporočilni sistem in (glasovno) iskanje po ključnih besedah (igralci, franšiza, tematika, …), kasneje še po kontekstu in drugih bolj naprednih načinih. Toda vsakršno aktivno iskanje predpostavlja, da mora človek imeti vsaj približno natančno idejo, kaj oz. koga bi rad gledal. Če je nima, potem se pač prepusti brskanju po predlogih, ki mu jih servira sistem. Po možnosti na enem mestu, najbolje na domačem zaslonu, zunaj aplikacij. Kar se sliši izvrstno in morda za marsikoga tudi je, vseeno pa s seboj prinaša določene težave. Zakaj je to razvijalcem sistema pomembno, pa je tudi jasno.

Poleg tega, da mora priporočilni sistem ustvarjati ozek izbor (in ga širiti šele, ko gledalec morda s prvimi predlogi ni zadovoljen) in da se znova pojavlja tveganje t. i. zapiranja v mehurček, je problem z agregiranjem vsebina »na enem mestu« tudi v tem, da nekateri ponudniki v tej igri ne sodelujejo. To takoj zmanjša njeno zanimivost, poleg tega predvajanje še vedno poteka skozi aplikacijo (kako naj bi tudi drugače?), v katero je seveda treba biti vpisan in pri dotičnem ponudniku plačevati naročnino. Videoklub EON denimo integrira vsebine od drugod v svojo storitev, medtem ko operacijski sistemi, kakršen je Vidaa, zgolj zadeve iz različnih kotičkov združujejo na eno mesto. Ponekod se pojavljajo paketi, ki vsebujejo več naročnin, tudi v Sloveniji se je na določene storitve mogoče naročiti (oz. so vključene) prek operaterja, toda na koncu se ponudnikovi aplikaciji pogosto ni mogoče izogniti. Četudi je njena vloga samo v tem, da potem sistem iz nje vleče predloge, in dostopa do vsebin v njej, gledalec pa vanjo aktivno ne vstopa.

Tu nastopi nekakšna dihotomija. Kupce televizorjev namreč še vedno zanima, če določen model oz. sistem »ima« to ali ono aplikacijo. Slednje nikakor še niso odpisane in verjamem, da tudi ne iskanje vsebin znotraj njih. Znova se gledalec lahko prepusti algoritmu, naj mu predlaga nove naslove na osnovi tistih, ki si jih je že ogledal (vsaj nekaj si jih mora, da začne algoritem »pravilno« delovati), ali pa morda celo sam išče po razdelkih znotraj aplikacije. To počnem sam, kajti predlogi »računalnika« me ne navdušujejo, ponekod (denimo v Youtubu) pa imam tudi izključeno spremljanje zgodovine in tako algoritem ne more oz. noče ničesar prikazovati (lahko bi, samo ne na osnovi mojih ogledov). Tako moja rutina iskanja predvsem filmov, pa tudi serij za sobotni ali kakšen drug prosti večer temelji primarno na tem, da pri posameznih (pretočnih) ponudnikih in nasploh spremljam, kaj je novega, ter si tiste naslove, ki me pritegnejo ali ki sem jih imel na radarju že nekaj mesecev prej, ko so se vrteli v kinu, dodam na seznam za kasnejši ogled. Iz njega potem izbiram oz. izbirava, kaj bi si ogledala. Poleg vsebin v pretočnikih, ki jih imamo v posameznem obdobju naročene (nekateri so stalni, tudi zato, ker so del paketa pri operaterju, druge plačujem občasno in nato znova odpovem), pride v poštev še sekcija »za izposojo« v Applovi trgovini. Skratka, priporočilni sistemi mi »prodajo« zelo malo, zanašam se pretežno na svojo presojo. In pogosto želim dobiti kaj novega, si odpreti obzorje, ne gledati reciklaže tistega, kar sem že kdaj prej.

Čemu se operaterji in proizvajalci trudijo s tovrstnimi okolji, je povsem jasno. Če prepustijo pobudo ponudnikom pretočnih vsebin, kljub temu, da prodajajo v nazivu »pametne« naprave, postajajo »neumni« preprodajalci. Poleg tega se morajo imeti možnost pohvaliti z nečim, česar konkurenca nima, ali pa je bolj dodelano kot pri konkurenci. Pravzaprav gre samo za to, kdo si zagotovo pozornost gledalca, in mu v naslednjem koraku nekaj »proda.« Najsi bodo to dodatne minute, oglasi, provizije za »pripeljane« gledalce, karkoli. Saj niste mislili, da zagovorniki agregiranja vsebin to počnejo zato, ker s tem ugajajo gledalcem?

* Naslovno fotografijo je izpljunila umetna inteligenca

The post Pri izbiranju »televizijskih« vsebin sem očitno popoln dinozaver appeared first on Tehnozvezdje.