Pri Cankarjevi založbi tudi monografija o Cankarju kot romanopiscu in mislecu

Monografija Uporno upanje v prihodnost razbija stereotipe o Cankarjevem delu in življenju, ga umešča v zgodovinski kontekst in si ga prizadeva predstaviti ne zgolj kot romanopisca, ampak tudi kot misleca. Po besedah Zupan Sosič je bil Cankar najboljši romanopisec tistega časa, nekateri njegovi romani še presegajo današnji horizont, bil pa je tudi odličen mislec, filozof v pravem pomenu besede, na kar pa se niti ni opozarjalo.

Kot je dejala, je Cankar zagovarjal tako imenovani “moralni perspektivizem oziroma polipluralizem”, kar pomeni, da se lahko stvari spreminjajo in gre za moralo izven trdnih sistemov, najbolj izven religioznih. Ob tem je potegnila vzporednice z nemškim filozofom Arthurjem Schopenhauerjem, ki je etiko utemeljil na treh temeljnih motivih človekovega delovanja: egoizmu, zlobi in sočutju, ter ocenila, da je egoizma in zlobe danes v družbi največ doslej, Cankar pa je skozi svoje pisanje ohranjal tudi to sočutno plat.

Cankar je bil svetovljanski avtor, je še poudaril urednik Sašo Puljarević, ob tem pa je Zupan Sosič izpostavila problem tako imenovane slovenske majhnosti, o kateri je Cankar vseskozi govoril, saj bi lahko bili Slovenci bolj ponosni nanj in ga z veseljem označili za genija.

Zbirko Moderni klasiki so pri založbi obogatili z romanom Poncia Vicencio v prevodu Katje Zakrajšek. V ospredju je migracija ženske iz dežele njenih zasužnjenih prednikov v mesto, kamor jo vodi upanje na boljše življenje. Skozi ustna družinska izročila gre za roman “o še živem spominu na sužnjelastniško Brazilijo”.

Zgodba o suženjstvu, ki je bilo dokončno odpravljeno leta 1890, je po besedah Zakrajšek tudi intimen prikaz notranjega življenja, medosebnih odnosov in medgeneracijske travme, ki to notranje življenje in medosebne družinske odnose oblikuje, govori pa tudi o nekem podtalnem odporu. Brazilska avtorica Evaristo je v knjigi ujela vse obljube ljudstvu, ki niso bile nikoli izpolnjene, in nastavila zrcalo “brazilski dominantni samopodobi in dominantnemu zgodovinjenju Brazilije”.

Za tekočim trakom pa je najbolj znan roman francoskega pisatelja Ponthusa, ki ga je v slovenščino prevedla Saša Jerele. Avtor v središče postavi prekarnega delavca za tekočim trakom, ki med luščenjem kozic in odpravljanjem govejih trupov z neskončno natančnostjo beleži naravo dela v tovarni: hrup, utrujenost, sanje, ki jih kradejo ponavljajoči se rituali, in fizično trpljenje, so zapisali pri založbi.

Po besedah prevajalke sta glavna tema prekariat in prekarni delavec, ki dela v nočnih izmenah, v umetnem svetu, v umetni svetlobi in nima pravic redno zaposlenega, je pa to tudi roman o solidarnosti med delavci, o tovarištvu, o delu kot vrednoti, o boju za pravičnost in uporništvu.