Pri 20 letih je zapustila Kočevsko. 67 let pozneje njena zgodba prihaja iz New Yorka

V uredništvo Kočevarja je pred dnevi prišel Roman Skender s prav posebno prošnjo. Nekaj izvodov našega časopisa je želel poslati svoji teti Mariji Kern v New York. »Še vedno rada bere, kaj se dogaja doma,« je povedal med pogovorom. Mimogrede je omenil še nekaj, kar je takoj pritegnilo pozornost. Njegova teta je Kočevsko zapustila pred 67 leti. V Ameriko ni odletela z letalom, kot bi bilo danes samoumevno, ampak je Atlantik prečkala z eno najslavnejših potniških ladij svojega časa.

Ko sem nekaj dni pozneje zavrtela njeno telefonsko številko, je na drugi strani zazvonilo več kot šest tisoč kilometrov stran, v New Yorku. Glas je bil miren, topel in presenetljivo jasen. Če ne bi vedela, da se pogovarjam z gospo, ki bo kmalu dopolnila 88 let in že skoraj sedem desetletij živi v Združenih državah Amerike, bi težko uganila, da je med nama ves Atlantik.

»Lahko bi bilo bolje, lahko bi bilo slabše. Dokler se človek še lahko premika in gre naokoli, je dobro,« je odgovorila na prvo vprašanje, kako je.

Njena slovenščina je odlična, brez angleškega pridiha. Presenetljivo, če pomisliš, da je večino življenja preživela na drugi strani oceana.

Dvajsetletno dekle iz Morave

Leta 1959 je bila stara komaj dvajset let. Za seboj je pustila Moravo, pred seboj pa je imela pot, kakršne si danes skoraj ne znamo več predstavljati.

Odločitev za odhod ni bila njena, pojasni.

»Jaz pravzaprav sploh nisem želela oditi v Ameriko. To je bila mamina želja.«

Njena mama je bila rojena v Združenih državah Amerike. Kot deklica se je z družino vrnila v tedanjo Jugoslavijo in odraščala v Moravi. Čeprav je tam ustvarila življenje, je v sebi ves čas nosila željo, da bi se nekoč vrnila čez ocean. Dolga leta to ni bilo mogoče. Vojna je prekinila načrte, doma je morala skrbeti za svojo mamo, življenje pa je teklo naprej.

Potem je nekega dne iz Amerike prišel sorodnik. Vprašal jo je, ali bi se vrnila. Odgovor je bil jasen.

Sorodnik in mamin brat sta skupaj plačala ladijski vozovnici. Tako sta se na pot odpravili le mama in hči.

Queen Elizabeth je bila ena največjih in najbolj znamenitih oceanskih linijskih ladij svojega časa.

Pot proti Ameriki ni šla po načrtih

Tudi njuna pot se ni začela brez zapletov. Najprej sta z vlakom odpotovali v Italijo. Tam pa ju je pričakala neprijetna novica – železničarji so stavkali.

»Zaradi tega nismo mogli naprej. Potem so nas z vojaškimi tovornjaki odpeljali do Švice, od tam pa smo nadaljevali z vlakom do Pariza,« se spominja.

A tudi tam ju je čakalo novo presenečenje. Ladja, s katero bi morali odpluti, je odpovedala plovbo.

Koliko časa sta čakali, se danes ne spomni več natančno. Morda dan, morda dva. Potem so potnike vkrcali na drugo ladjo – Queen Elizabeth.

To ni bila navadna potniška ladja. Bila je ena največjih in najbolj znamenitih oceanskih linijskih ladij svojega časa. V povojnih letih je redno povezovala Evropo in New York ter na drugi konec Atlantika prepeljala na tisoče priseljencev, poslovnežev in turistov. Potovanje je praviloma trajalo okoli pet dni, odvisno od vremena in pristanišča odhoda. Za mnoge Evropejce je bila prav ta ladja zadnji stik s staro celino in prvi korak v novo življenje.

Tudi za dvajsetletno Marijo. Ko je ladja počasi zapuščala evropsko obalo, verjetno še ni mogla vedeti, da bo naslednjih 67 let njen naslov New York.

Prvi pogled na Manhattan

Ko je po več dneh plovbe ladja priplula v newyorško pristanišče, je bilo pred njo mesto, kakršnega dotlej ni poznala. Za dvajsetletno dekle iz Morave je bil New York nekaj povsem drugega kot vse, kar je videla doma.

Na vprašanje, česa se najbolj spominja iz prvih dni v Ameriki, odgovori brez razmišljanja.

»Ko smo prvič prišli na Manhattan, sem ves čas gledala navzgor. Nebotičniki so bili tako visoki, da sem imela občutek, kot da segajo v nebo. To je bilo nekaj neverjetnega.«

Ta prizor se ji je v spomin vtisnil bolj kot karkoli drugega. Ni omenila hrupa, avtomobilov ali množice ljudi. Spomnila se je pogleda navzgor.

Tudi prihod v novi dom ni potekal povsem po načrtih. Stanovanje, v katerem bi morali živeti, še ni bilo pripravljeno, zato sta z mamo prvi teden prebivali pri enem od njenih bratov. Pozneje sta se preselili k drugemu stricu, ki je po ženini smrti živel sam.

Začetki niso bili razkošni. Bili pa so lažji zaradi sorodnikov, ki so jima pomagali narediti prve korake v novi državi.

Najprej papirji, potem služba

Preden je lahko začela delati, je bilo treba urediti vse potrebno za življenje v novi državi.

Marijina mama je bila sicer rojena v Združenih državah Amerike, vendar se je kot otrok vrnila v Slovenijo. Po prihodu v New York so poiskali odvetnika, ki je uredil vse formalnosti.

»Ker sem bila takrat mladoletna, sem dobila državljanstvo tudi jaz. Mama ga je prav tako dobila nazaj, ker je bila tukaj rojena,« pripoveduje.

Ko so bili dokumenti urejeni, je prišla na vrsto prva služba.

Zaposlila se je v pletilnici, kjer je šivala puloverje. Pozneje je delala tudi kot blagajničarka. Podjetij, v katerih je bila zaposlena, danes ni več.

»Veliko proizvodnje se je pozneje preselilo na Kitajsko in drugam,« doda mimogrede.

Angleščina ni prišla čez noč

Čeprav je bila njena mama rojena v Ameriki, ji pri jeziku ni mogla pomagati. Ko se je družina vrnila v Slovenijo, je bila malčica. Angleščino je zato popolnoma pozabila. Marija je bila prepuščena sama sebi.

»Zelo težko je bilo. Angleščina je težak jezik.«

Zato se je po službi vpisala v večerno šolo. Dneve je preživljala v službi, večere pa v učilnici.

Veliko ljudi okoli nje je govorilo nemško. Tako se je sproti naučila tudi precej nemščine.

»Skupaj smo se sporazumevali in je bilo nekoliko lažje,« se spominja.

Ljubezen se je začela z enim korakom

V ZDA je prišla v cvetu mladosti in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo spoznala ljubezen.

Njen bodoči mož Vili je ni osvojil z lepimi besedami. Najprej ji je stopil na nogo, pove v smehu.

Vse skupaj se je začelo zaradi prijateljice, ki ni želela sama na zmenek. Prosila jo je, naj gre z njo.

»Najprej sem rekla, da ne bom tretje kolo, potem pa me je le prepričala.«

Mislila je, da bo večer potekal povsem običajno. Toda načrti so se v zadnjem trenutku spremenili. Namesto fanta, ki bi moral priti, se je pojavil nekdo drug. Njen bodoči mož.

»Med plesom mi je stopil na nogo. Jaz sem jo hitro umaknila in ga precej grdo pogledala, ker se mi sploh ni opravičil.«

Šele pozneje je izvedela, da je bilo vse skupaj načrtovano. Leta 1961 sta se poročila.

Vili in Marija Kern.

Mož s kočevarskimi koreninami

Njen mož je prihajal iz Feketića v Vojvodini. Njegova družina je imela kočevarske korenine. Njegovi stari starši so bili med tistimi Kočevarji, ki jih je zgodovina odpeljala najprej v Banat, po vojni pa naprej čez ocean. Tudi njihova družina je doživela težke čase, med drugim koncentracijsko taborišče. V Ameriki so nato začeli znova.

Le nekaj mesecev po poroki je mladi par doletela nova življenjska sprememba. Vili je bil vpoklican v ameriško vojsko in poslan v Alabamo, kjer je služil v enoti raketnega programa.

»Seveda sem šla z njim,« pove.

Živela sta v najetem stanovanju in čakala, da se vojaška služba konča. Ko sta se vrnila v New York, sta začela graditi skupno življenje. Zanimivo je, da sta hišo kupila že pred poroko. V njej je živela njena mama, kar je mlademu paru nekoliko olajšalo začetek.

Leta 1966 se jima je rodil sin, tri leta pozneje še hčerka.

Takrat je sprejela odločitev, ki je bila za številne ženske njene generacije nekaj povsem običajnega. Pustila je službo in ostala doma z otrokoma.

Obljubljena dežela

Čeprav je Amerika veljala za deželo velikih priložnosti, ne govori o bogastvu ali hitrem uspehu. Večkrat je poudarila nekaj drugega – delo.

Ko jo vprašam, ali je bilo res tako, kot so nekoč govorili, da se v Ameriki “cedita med in mleko”, se najprej zasmeje. Potem pa resno odgovori: »Ja … vendar je bilo treba tudi tukaj delati in varčevati. Če si delal, si lahko lepo živel.«

Ta stavek pravzaprav povzema celotno njeno življenjsko zgodbo. Nič ni prišlo samo od sebe. Bilo je veliko dela, učenja novega jezika, prilagajanja in odrekanja. A počasi sta z možem ustvarila dom in družino.

Hrana, ljudje in druženje jo spominjajo na Slovenijo

Ameriška kuhinja v njihovi hiši dolgo ni imela priložnosti. »Mama je še naprej kuhala tako, kot doma. Imeli smo kočevarskega mesarja, zato smo lahko kupovali meso, kot smo bili vajeni.«

Veliko bolj kot okusi jo je presenetilo nekaj drugega. V Sloveniji je bilo meso po vojni za marsikatero družino redkost.

»Doma smo ga jedli enkrat na teden. V Ameriki pa si ga lahko privoščil skoraj vsak dan. To je bila velika sprememba.«

Toda tudi po desetletjih življenja v New Yorku ni pretrgala vezi z ljudmi, ki so govorili njen jezik. Slovenska skupnost je bila v tistih letih izjemno povezana. Sredi Manhattna je delovala slovenska cerkev, okoli katere se je zbiralo veliko izseljencev.

»Še danes dobivamo obvestila iz slovenske cerkve in jo podpiramo,« pove. Zaradi gostega prometa se tja danes odpravi redkeje, vendar občutek pripadnosti ostaja.

In morda je prav to najlepše spoznanje tega pogovora. Čeprav je gospa Marija večino svojega življenja preživela v New Yorku, nikoli ni govorila o tem, da bi pozabila, od kod prihaja. Nasprotno. O Moravi, Kočevju in Sloveniji govori, kot bi jih zapustila šele pred nekaj leti.

 

VIR: Slovenski etnografski muzej.

Dom je ostal na dveh koncih sveta

Čeprav v New Yorku živi že skoraj sedem desetletij, je z družino domače kraje obiskala trikrat. Zadnjič leta 2009.

Seveda je odšla tudi v Moravo. »Bila sem tam, vendar domače hiše ni več,« pove tiho.

Ko jo vprašam, ali se ji zdi Kočevje danes drugačno, odgovori brez oklevanja. »Zelo drugačno. Res se je vse spremenilo.«

Spremenilo se je tudi mesto, ki ga danes imenuje dom.

New York, ki jo je kot mlado dekle osupnil z nebotičniki, danes vidi z drugačnimi očmi.

»Takrat so ljudje veliko sedeli pred hišami, se pogovarjali in družili. Kriminala je bilo precej manj. Danes pa moraš biti zelo previden, ko greš na ulico. Nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi.«

Ko jo proti koncu vprašam, ali bi se danes odločila enako in znova odšla v Ameriko, za nekaj trenutkov pogovor obstane.

»To je težko vprašanje,« odgovori.

»Jaz sama si takrat nisem želela oditi. To je bila predvsem mamina želja. Ampak ko danes pogledam nazaj, je bilo življenje lepo. Veliko smo delali, ustvarili smo dom in družino. Otroka sta odrasla tukaj. Tako je pač naneslo življenje.«

New York, leta 1969. VIF: FB.

Kočevar še vedno pride v New York

Čeprav slovenske radijske postaje že dolgo ne posluša, ji stik z domovino še vedno veliko pomeni.

»Ko dobim časopise, jih vedno preberem. Rada izvem, kaj se dogaja doma.« Za to poskrbi njen nečak Roman Skender. Prav zaradi njegovega obiska v uredništvu je ta zgodba sploh nastala.

Ko sva zaključili telefonski pogovor, sem za trenutek obstala. Na eni strani telefonske linije je ostal New York, eno največjih mest na svetu. Na drugi strani Kočevje.

Med nama je bilo skoraj sedem tisoč kilometrov razdalje, a med pogovorom se ta ni zdela velika. Ob omembi Morave, domače hiše, slovenske cerkve na Manhattnu in Kočevarja, ki ga še danes rada prebere, sem imela občutek, da gospa Marija na nek način pravzaprav nikoli ni zares odšla.

In morda je prav to najlepše sporočilo njene zgodbe.

Človek lahko zamenja državo, jezik, službo in naslov. Lahko preživi skoraj sedem desetletij na drugem koncu sveta. Toda kraji, v katerih je odraščal, ostanejo del njega. Ostanejo v drobnih stvareh – v jeziku, ki ga kljub letom ni pozabil, v receptih, ki jih je kuhala mama, in v časopisu iz domačega kraja.