Prevozna revščina v Sloveniji: brez avtobusa…

Prevozna revščina?

Pomeni pomanjkanje javnega prevoza. Vzrok za to so visoki stroški prevozov. Najbolj pogost je ta pojav na podeželju in razseljenih območjih.

Tam so avtobusne povezave zelo redke ali pa jih sploh ni.

• Pri tem pa so najbolj prizadeti ravno starejši občani, ki nimajo vozniških dovoljenj ali pa jim zdravstveni razlogi ne dopuščajo več samostojne vožnje.

Prevozna revščina ni zgolj statistika

“Prevozna revščina ni zgolj statistika. Gre za vprašanje dostopa do zdravnika, trgovine, pošte ali obiskov pri družini,” opozarja sociologinja dr. Maja Kovač z ljubljanske Fakultete za družbene vede.

“Izolacija zaradi pomanjkanja mobilnosti lahko vodi v socialno izključenost, osamljenost in slabšo kakovost življenja.”

Zasavje – regija, ujeta med hribi

Čeprav je Zasavje od prestolnice oddaljeno le nekaj kilometrov, se prav tam kažejo najostrejše posledice prevozne revščine.

Prostovoljci

V želji, da bi starejšim olajšali mobilnost, so se v številnih občinah razvil projekt prostovoljnih prevozov.

• Eden takih je projekt Sopotniki. delovati je začel na Primorskem.
• Sledile so še druge regije med njimi v Zagorje ob Savi.

“Občina je kupila vozilo in skrbi za njegovo vzdrževanje. Mi pa imamo 20 prostovoljcev, ki redno vozijo občane po zagorski občini,” pojasnjuje Metka Podpečan, predsednica območnega združenja Rdečega križa Zagorje ob Savi.

• V enem letu opravijo okoli 900 voženj in prevozijo več kot 19 tisoč kilometrov. Sistem je preprost: uporabnik pokliče, pove, kdaj in kam želi, prostovoljec pa ga pride iskati.

Gre za lep primer, kako lahko lokalna skupnost s solidarnostjo pomaga tam, kjer odpove sistem. A kot opozarja Podpečanova: “To je rešitev za nujne primere, ne more pa nadomestiti funkcionalnega javnega prevoza.”

Kaj pravi država?

Za organizacijo avtobusnih linij je zadolžena Družba za upravljanje javnega potniškega prometa (DUJPP), ki trdi, da so v Zasavju v zadnjem letu uvedli več kot sto izboljšav – od novih linij do pogostejših prevozov.

“Na podlagi analiz povpraševanja prilagajamo vozne rede, ure odhodov in pogostost voženj,” sporočajo iz DUJPP.

• V praksi pa prebivalci razlik precej ne občutijo.
• Neposrednih povezav med manjšimi kraji še vedno ni, saj naj ne bi bilo dovolj zanimanja. Večina potnikov se sicer vozi proti Ljubljani, Celju ali Laškemu, medtem ko so vasi na hribih in manjši kraji odrezani.

“Vsako leto obljubijo izboljšave, a zame to ne pomeni nič, če še vedno rabim dve uri, da pridem do zdravnika v Trbovlje,” je kritičen domačin Jože iz Podkuma.

Draginja vpliva

Dodatne težave povzročajo naraščajoči življenjski stroški.

 Statistični urad navaja, da je povprečni strošek uporabe osebnega avtomobila v zadnjih dveh letih strmo narasel – Dvignil se je za celih 20 procentov. To pa je občutno vplivalo na družine z nižjimi prihodki.

• Ljudje, ki nimajo dostopa do javnega prevoza se znajdejo v nerešljivi situaciji. Brez osebnega avtomobila enostavno ne morejo do službe. In brez službe si enostavno ne morejo privoščiti osebnega avtomobila. to je zanje enostavno luksuz, ki ga nimajo.

Rešitve v prihodnosti?

Potrebno je spremeniti strategijo na področju prometnih povezav. Ena od možnosti je uvajanje fleksibilnega prevoza, ki deluje na zahtevo – prevoz glede na potrebo.

“Če si lahko v nekaj klikih naročimo hrano na dom, bi morali imeti možnost tudi za naročilo prevoza. Tehnologija obstaja, le politične volje in sredstev manjka,” meni dr. Kovač.

Prostovoljni projekti, kot so Sopotniki, bodo še naprej igrali pomembno vlogo, a sami po sebi ne morejo rešiti prevozne revščine. Za to bo potrebno sodelovanje države, občin, prevoznikov in lokalnih skupnosti.

Sklep:

Prevozna revščina ni nevidna težava.

• Z njo se sooča desetina prebivalcev manjših krajev, pogosto najbolj ranljivi – starejši, bolni in revnejši.
• Čeprav so bile uvedene nekatere izboljšave, pa je realnost mnogih še vedno ista: dolge vožnje, redki avtobusi in občutek, da so odrezani od sveta.

Ali bomo čez nekaj let še vedno govorili o 60 tisoč ljudeh brez dostopa do javnega prevoza ali pa bomo našli rešitve, bo pokazal čas. A eno je jasno – brez mobilnosti ni enakih možnosti in brez enakih možnosti ni pravične družbe.