PREDSEDNIKA: Ko državi govorita jezik manjšin

Da bom nazoren, črpal bom iz predsedniških besed. »Ob vrnitvi lastništva Narodnega doma v Trstu slovenski narodni manjšini ste visoko odlikovali poslednjo pričo požiga, tržaškega pisatelja Borisa Pahorja, čigar beseda predstavlja pravzaprav "upor morale", torej estetsko dejanje, ki je preraslo v etično dejanje, v absolutno vrednoto. Francozi so o njem zapisali, da "vrača opus Borisa Pahorja slovenski kulturi in zgodovini tisto mesto, ki ji pripada po geografski legi: mesto v srcu Evrope". Dojeli ste žlahtnost njegovega sporočila in danes lahko vse bolj prepričano nazdravimo slovensko-italijanskemu prijateljstvu, ki je našlo svoj najvišji izraz v Novi Gorici in Gorici, združeni v skupni evropski prestolnici kulture,« je Nataša Pirc Musar nagovorila Sergia Mattarello na sredini svečani večerji v predsedniški palači. Ob še nekaterih posameznikih iz skupnosti Slovencev v Italiji - bili so političarka, zgodovinarka, literat in gospodarstvenik - je bil na pogostitev z obema predsednikoma povabljen tudi Primorski dnevnik.

Predsednik Mattarella je v svoji zdravici zatrdil: »Manjšine predstavljajo dragocen prispevek k našima družbama, mi pa smo povabljeni, da v polnosti doživljamo jezikovno in kulturno raznolikost kot ključni dejavnik pri medsebojnem spoznavanju ... Varovanje pravic manjšin je eno izmed meril civiliziranega razvoja države in vsaka naložba v zvezi s tem krepi socialno kohezijo.« Sklenil je s Prešernovimi verzi iz Zdravljice in v slovenskem jeziku dodal: Na zdravje!

Jasne in pomembne besede smo slišali tudi v Kopru. Pirc Musar: »V Italiji so poroštvo za vzajemno sobivanje mladih rodov državne šole s slovenskim učnim jezikom, ki jih ščitijo zakoni ... Manjšinske izobraževalne ustanove niso strošek, temveč vrednost in bogastvo.« Mattarella: »V takšnih krajih se krepi Evropa in rušijo predsodki ter se mladi razvijajo v samozavestne posameznike, ki so odprti svetu.«

Za čas dvodnevnega državniškega obiska smo skoraj že odmislili, da je svet nevarno razpet med vojno in mirom. In da še ne vemo, kam se bo prevesil. Da tudi v Evropi, ki hvali svojo stopnjo omike, so manjšine neredko prej problem kot pa prednost. Peršman docet. Sredi vsega tega se nam je zazdelo, da uglašenost dveh predsednikov, celo jezik srca, ki sta ga uporabljala v uradnih nagovorih, ne bosta ničesar premikala, da so besede iz oaze, s srečnega otoka sredi nesrečnega sveta. In vendar sta v imenu svojih dveh držav izpričala, da v krajih, kjer se je zgodovina tudi kruto poigrala z usodami ljudi, konflikti niso enkrat za vselej, ne preživijo. Lokalna izkušnja, ki bi zaslužila globalni odmev.