Predsednik vlade znova ujet pri laži? Številke vpisnih mestih na študiji medicine kažejo drugačno resnico kot jo zatrjuje sam!

Predsednik vlade je v javnem nastopu zatrdil, da je vlada v vsakem letu njegovega mandata povečala število vpisnih mest na študiju medicine – tako v Ljubljani kot v Mariboru – z jasnim ciljem: več zdravnikov za slovenski zdravstveni sistem.

A javno dostopni podatki o razpisih za vpis kažejo drugačno sliko. V posameznih letih število razpisanih mest ni raslo, temveč je ostalo enako ali se celo zmanjšalo. To odpira resno vprašanje: ali gre za politično poenostavljanje, neznanje, nevednost – ali za zavestno zavajanje?

Ključna obljuba: več zdravnikov

Slovenija se že leta sooča s pomanjkanjem zdravnikov, dolgimi čakalnimi dobami in preobremenjenim kadrom. Povečanje vpisa na medicinske fakultete je ena najbolj logičnih in pogosto ponavljanih rešitev. Ko premier javno poudari, da je vlada sistematično širila kapacitete, daje s tem jasno sporočilo: “Delamo na dolgoročni rešitvi.” Toda če podatki kažejo, da rast ni bila kontinuirana – ali da je ni bilo – se poruši temelj te trditve.

Dejstva vs. politična retorika

Vpisna mesta na medicini določajo univerze v sodelovanju z državo in ob soglasju pristojnega ministrstva. Če bi vlada vsako leto povečevala število mest, bi to moralo biti razvidno iz uradnih razpisov. Če številke tega ne potrjujejo, imamo tri možnosti:

1. Premier napačno interpretira podatke.

2. Povečanje se je zgodilo le občasno, ne pa vsako leto.

3. Izjava je politično olepšana.

V vseh treh primerih je problem zaupanja. V času, ko državljani težko pridejo do osebnega zdravnika, so tovrstne izjave občutljive.

Na četrtkovem soočenju je Golob izjavil, da je na medicini pod njegovo vlado vsako leto 100 več vpisnih mest. Kakšno zavajanje! Poglejte si, kakšna je resnica. pic.twitter.com/lStQoMHqRb

— Nova smer (@Nova_Smer) February 22, 2026

Dolgoročne posledice

Tudi če bi se število mest povečalo danes, bi prve učinke čutili šele čez več let. Študij medicine traja šest let, specializacije še dlje. Zato je natančnost pri komunikaciji še toliko pomembnejša – javnost mora vedeti, ali se ukrepi dejansko izvajajo ali ostajajo na ravni napovedi. Če premierjeva izjava ne drži, gre za širši problem politične kredibilnosti. Če drži le delno, pa je problem selektivne predstavitve podatkov. V obeh primerih bi bilo pričakovati jasen odgovor:

• Koliko mest je bilo razpisanih vsako leto?

• Kolikšna je bila dejanska rast?

• Kakšen je načrt za prihodnja leta?

Zdravstveni sistem potrebuje rešitve, ne slogane. In državljani si zaslužijo natančne podatke, ne političnih interpretacij. Dokler razkorak med izjavami in številkami ne bo pojasnjen, bo ostal vtis, da je predsednik vlade znova ujet v lastno retoriko.