Predsednica zahteva sodbo za tuje zločine, doma se klanja genocidnemu zločincu Kidriču

Predsednica republike Nataša Pirc Musar je ob podelitvi nagrade Blejskega strateškega foruma 2026 ukrajinski pravnici in nobelovki Oleksandri Matviichuk dejala, da “za genocid, vojne zločine in zločine proti človečnosti ne sme biti nekaznovanosti – ne glede na to, kdo jih stori”. Doma se klanja zločincu Borisu Kidriču in zagovarja NOB.

Njene besede niso ostale neopažene, še manj pa njena hipokrizija – Nataša Pirc Musar svet o tem, kaj je “prav” in kaj “moralno”, medtem ko se klanja pred kipom Borisa Kidriča, arhitekta medvojnega terorja, komunistične revolucije in protipravnih pobojev po 2. svetovni vojni. Ki imajo vse elemente genocida nad Slovenci in drugimi jugoslovanskimi narodi.

Zapis je nastal v okviru foruma, ki poteka 31. avgusta in 1. septembra na Bledu. Pirc Musarjeva je ukrajinski disidentki in borki za človekove pravice Oleksandri Matviichuk podelila nagrado foruma. V utemeljitvi so organizatorji poudarili njeno delo pri dokumentiranju vojnih zločinov v Ukrajini in stališče, da ti ne smejo ostati nekaznovani.

Foto: zajem zaslona

Besede predsednice so nemudoma izzvale kritike, na dan pa je znova prišla fotografija izpred parih mesecev. “Takole se pa predsednica republike, Nataša Pirc Musar, ponosno klanja komunističnemu rablju in krivcu za množične pokole Slovencev (tudi otrok in žensk) po drugi svetovni vojni. Sramota! Dokler bo pred predsedniško palačo stal kip komunističnega zločinca, ki je kriv za pomore tisoče Slovencev in dokler se mu bo predsednica države hodila klanjat Slovenija ne bo imela prave prihodnosti,” je ob fotografiji iz 28. aprila letos zapisal profil na Facebooku.

Foto: Facebook

Kidrič je imel ključno vlogo pri vzpostavitvi VOS ter pri povojnih pobojih, poleg vseh grozodejstev pa nikakor ne moremo mimo pisma Edvarda Kardelja Kidriču z 25. junija 1945 o hitrejšem “čiščenju” vojnih ujetnikov. Kidriču ni bilo nikoli sojeno za zločine.

Selektivna morala

Predsednica zna biti ostro načelna, ko gre za Srebrenico, Gazo ali Ukrajino. Tam zahteva imena, odgovornost, mednarodno pravo. Tam pravi, da molk pomeni soudeležbo. Doma pa isti urad vsako leto ponovi ritual Osvobodilne fronte, položi vence in Kidriča pusti v vlogi državnega svetnika iz brona. Revolucija je “upor proti okupatorju”, povojni poboji so “breme preteklosti”, o katerem se govori dovolj splošno, da ne boli nikogar, ki še vedno varuje mit. To ni sprava. To je selektivna morala.

Če res velja, da za vojne zločine in zločine proti človečnosti ne sme biti nekaznovanosti “ne glede na to, kdo jih stori”, potem to velja tudi za komunistični režim na Slovenskem. Potem velja za ukazovalce, izvajalce in za tiste, ki so po vojni zasedli hiše, urade in spomin. Potem ne more biti tako, da je genocid zločin, ko se zgodi drugim, na domačih tleh pa se morilcem postavi spomenike.

T. B.