Pred dnevom spomina na mrtve večer pogrebnih napevov

Poleg Godbenega društva rudarjev Idrija – nekoč Idrijska godba na pihala – bo nastopilo še osem pevskih skupin. Iz Slovenije prihajajo Moški pevski zbor Pivka, Ljudski pevci Jezerci, Ženski pevski zbor Prem, Fantje s Krasa, Pevska skupina Studenec in Folklorna skupina Kal nad Kanalom. Nastopila bosta tudi Rozajanski Dum iz Rezije in Klapa Skalin iz Matuljev na Hrvaškem.

Pobudo za dogodek je dala novinarka Marjana Grčman, ki sicer v sklopu televizijske turistične oddaje Na lepše raziskuje tudi izginjajoče šege in navade, povezane s smrtjo in žalovanjem. Večer pogrebnih napevov soorganizira z Zavodom za turizem Pivka in Občino Pivka.

Organizatorji so zapisali, da se večer pogrebnih napevov odvija v času, ko obiskujemo grobove svojcev, v družbi in kolektivnem spominu pa se vse prehitro izgubljajo obredi, s katerimi so pokojnike nekoč pospremili k zadnjemu počitku. “Izginjajo rituali ob umiranju, izgublja se ikonografija in tudi predmeti, ki so nekdaj služili mrliškemu obredju. Smrt se vse bolj umika iz naše družbe, čeprav je neizogiben del našega bivanja. Zato so ljudski pevci in ostali nastopajoči na tem neobičajnem dogodku svojevrstni varuhi spominov na tiste, ki so že odšli od nas ter starih navad in običajev.”

Grčman je za STA povedala, da jo je prav to, da smo praktično v eni sami generaciji izgubili skoraj vse pogrebne šege, ki so jih ljudje prakticirali stoletja, vodilo k razmišljanju o večeru pogrebnih napevov. “Zdi se mi, da so le še mrtvaške pesmi poslednje spremljevalke slovesa od pokojnih,” pravi Grčman, ki je sicer dve oddaji Na lepše posvetila tovrstnemu obredju.

“Nekoč se je v tistem sakralnem času, ko je smrt vstopila v hišo, zbrala vsa skupnost, tvojega ljubega preoblekla, zanj pripravila zadnji prostor počitka v domači hiši, pri mrliču so bedeli dve do tri noči, peli in molili, skupnost se je zbrala. Ti rituali, ki smo se jim odrekli s tako lahkoto, so bili tam z namenom, da so ljudje znali odžalovati smrt, se znali vrniti nazaj med žive, pokojnika pa pospremili med mrtve. Danes tega ni več, smrti ne znamo več odžalovati, kar se mi zdi zelo narobe, zato čutim notranji klic, da ohranjam to dediščino minevanja.”

Na vprašanje, ali bo dogodek postal tradicionalen, Grčman pravi, da jo tudi letos strah, ali se bo kdo sploh odzval “takšnemu nespodobnemu povabilu” v času, ko smo kot družba smrt hospitalizirali in skrili za zidove domov za ostale in hospicev, pa čeprav je bila lani dvorana nabito polna. Sicer pa si želi o tej temi posneti dokumentarni film.