Pred 100 leti se je rodila prevajalka Jolka Milič

Pred 100 leti se je rodila prevajalka Jolka Milič. V več kot šestih desetletjih delovanja je pripravila več deset knjig prevodov slovenskih pesnic in pesnikov v italijanščino, med drugim tudi Srečka Kosovela, ki mu je posvečeno letošnje leto ob 100-letnici smrti. Prevajala je tudi italijanske, francoske in španske avtorje v slovenščino.

Profesorica na oddelku za romanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Martina Ožbot Currie je za STA ocenila, da ima Milič v slovenski literarni pa tudi širše kulturni zgodovini posebno mesto.

Vse njeno življenje se je odvilo v rodni Sežani, od koder je preko številnih stikov s kolegi in prijatelji, predvsem pa preko knjig in drugega tiska spoznavala svet književnosti, jezikov, umetnosti in kulture, h kateremu je skozi več kot sedem desetletij vztrajnega in pogumnega dela tudi sama pomembno prispevala.

“Verjetno je kot najvažnejši rezultat njenega dela treba šteti prevode, poleg katerih pa imajo svojevrstno vrednost tudi eseji o prevajalskih in sorodnih vprašanjih in predvsem brezštevilni, pogosto polemični prispevki, ki jih je Jolka Milič objavljala v zelo različnih časopisih in revijah v Sloveniji in občasno tudi v Italiji in za katere sta značilna ostra misel in nezamenljiv slog,” je izpostavila profesorica.

V svojih prevodih, za katere je bila odlikovana na obeh straneh meje, se je po njenih besedah izkazala z izjemnim poznavanjem tako italijanščine kot slovenščine. Prevajala je tudi v obe smeri – iz italijanščine v slovenščino in iz slovenščine v italijanščino -, kar ni ravno običajno, v manjši meri pa tudi iz španščine in francoščine v slovenščino.

“Glasovom številnih slovenskih pesnikov različnih generacij, med drugim Kosovelu, Mili Kačič, Cirilu Zlobcu, Tomažu Šalamunu in Borisu A. Novaku, je s svojim prevajalsko posredniškim delom pomagala, da so lahko dosegli italijanske bralce, in predano skrbela za povezovanje in zbliževanje obeh sosednjih kultur,” je še ocenila Ožbot Currie.

Seznam avtorjev, katerih dela je Milič prevajala, zajema več kot 170 imen pesnikov in pesnic slovenske in svetovne književnosti. V italijanščino je med drugim prevedla še dela Edvarda Kocbeka, Jožeta Udoviča, Cirila Kosmača, Milo Kačič, Ivana Minattija, Ervina Fritza, Tomaža Šalamuna, Marka Kravosa in Josipa Ostija, v slovenščino pa poezijo Prima Levija.

Zaradi svoje ljubezni do književnosti je tudi opustila poklic bančnice in se odločala za status neodvisne ustvarjalke. Od leta 1954 je objavljala kritike, esejistično prozo, pesmi in prevode v slovenskem in zamejskem periodičnem tisku. Leta 1972 je izšla tudi njena prva pesniška zbirka z intimno žensko tematiko. V eni od kritičnih izjav, po katerih je bila prav tako znana, je denimo dejala, da slovenščino kvarimo kar sami, ker da jo zapostavljamo in “ji ne dovolimo, da bi normalno zadihala in dihala”.

Društvo slovenskih književnih prevajalcev ji je podelilo Lavrinovo diplomo za življenjsko delo na področju posredovanja slovenske književnosti drugim narodom, Italija pa odlikovanje za prevodni opus in življenjsko delo. Kot prva je leta 2013 prejela tudi nagrado mira Ženskega odbora Slovenskega centra PEN, kjer so zapisali, da je Milič “vzor pokončnosti, poguma, odkritosrčnosti in bojevitega zagovarjanja osebnih stališč, v katerih brani podcenjeno in spregledano ustvarjalnost žensk”.