Praznik sadja, tradicije in domačnosti

Čeprav ima (stari) Gradež le nekaj več kot 100 prebivalcev, zna ta majhna vas nad Turjakom, na drugi strani katere je novo naselje in od koder pogled sega daleč proti najvišjim slovenskim vrhovom, vsako leto pripraviti praznik, na katerem se zdi, kot da je na enem mestu zbrana skoraj vsa pestrost nekdanjega življenja na podeželju. Od stavb, v katerih so nekoč živele stare obrti, edinstvene sušilnice sadja in domače hrane do gobarske razstave, ljudskih iger in pripovedi o ljudeh, ki še obvladajo marsikatero pozabljeno spretnost.

Medtem ko so člani Društva za ohranjanje dediščine Gradež dopoldne zavzeto urejali še zadnje podrobnosti in pripravljali vse, kar so želeli pokazati obiskovalcem, se je na Turjaku že zbirala pisana druščina 70 pohodnikov, ki so se pod vodstvom štirih lokalnih vodnikov odpravili na pohod po Trubarjevi rojstni fari. Pot jih je iz Turjaka vodila proti Rašici, kjer se je leta 1508 rodil Trubar.

Tam so si ogledali njegovo spominsko sobo in prisluhnili pripovedi o njegovem življenju in delu ter pomenu verskega reformatorja in knjižnega jezika za slovenski narod. »Edinstveno, predvsem zgodovinsko in poučno,« je dejal Mirko iz Društva upokojencev Moravče, katerega člani se na pohod vračajo že vrsto let.

Tam, kjer je bil krščen Primož

Nato so drug za drugim stopicali po gozdni cesti do Škocjana. V cerkvi svetega Kancijana jih je pričakal duhovnik in jim predstavil njeno notranjost. Posebno pozornost je pritegnil krstni kamen, na katerem naj bi pred več kot 500 leti znameniti Slovenec prejel prvi zakrament. Od tod do Gradeža, kjer so pohodniki končali pot, je slabo uro zmerne hoje.

»Pred sušilnico sadja smo jih pričakali tako, kot znamo, odprtih rok in širokega srca,« jih je nagovoril Lojze Senčar, predsednik društva, in obširno spregovoril o stari sušilnici na drva ter o tem, kako na tradicionalen način sušijo slive, hruške in jabolka, sadeže, ki uspevajo v teh krajih, pa tudi kaki. »Naša sušilnica je bila ena najbolj obiskanih, hkrati pa je še vedno edina delujoča daleč naokrog,« je dodal in spomnil, da so jo ob finančni podpori velikolaške občine obnovili leta 2003 in pripravili tudi prvi Praznik suhega sadja s pomenljivim geslom »Danes bomo pili, v prihodnje pa sušili«. Sušilnica je začela delovati že pred prvo sušilno sezono leta 1951, pred dvema letoma pa so pridobili še manjši večnamenski prostor.

Edinstvena sušilnica

Sadje sušijo brez dodatkov, saj toplota peči na drva in stalna regulacija zraka poskrbita, da izgubi toliko vlage, da se v njem ne morejo razvijati mikroorganizmi. »Edini naravni konzervans je sladkor, zato suho sadje potemni, ob pravilnem shranjevanju pa zdrži tudi do tri leta. Sušilnica od avgusta do sredine decembra deluje s polno zmogljivostjo, nato pa kurišče v peči ugasne,« je razlagal Boris Zore, prvi in dolgoletni predsednik društva.

Zdajšnji predsednik ga je dopolnil: »Spomladi in poleti je bilo tudi nekaj toče, vendar so stara drevesa, ki so dobro ukoreninjena, sušo dobro prestala, tako da je sadja več kot lani.«

Živahnost v zgodnjih popoldanskih urah je narekovalo 15 stojnic s pestro ponudbo na tržnici, tudi z ekološkimi pridelki, ter razstava 115 različnih vrst gob. Postrvi, krače, slani prigrizki, ajdova kaša z jurčki in prosena kaša s slivami so šli med obiskovalci dobro v promet, marsičesa je proti koncu dneva že zmanjkalo. Obiskovalci pa so lahko pokukali tudi v svet lončarstva in rezbarjenja.

Kleni člani društva

Pred njihovimi očmi sta brata Lado in Tomaž Jakob oživljala skoraj zamrlo obrt, saj je les, v katerega sta z dletom počasi in natančno zarezovala, pod njunimi spretnimi rokami dobival podobo čudovitih figuric. Po nekajletnem premoru se je na Gradež vrnila tudi Jana Jakob, ki sicer živi v Ljubljani, korenine pa ima v Prekmurju. Iz slame je izdelovala različne predmete, med drugim vaze in okraske. Paša za oči.

Svoje znanje so prikazovale tudi članice domačega društva. Pletenje, šivanje, kvačkanje in izdelovanje drugih uporabnih predmetov so danes spretnosti, ki jih vse redkeje srečujemo, zato imajo takšni prikazi še posebno vrednost.

Pod Bukovčevim kozolcem, ki je tudi muzej starega kmečkega orodja, so obiskovalci prisluhnili 95-letnemu gospodarju Stanetu, drugemu najstarejšemu članu društva (Branko Hrast šteje leto več, njegova soproga pa 94 let), ki jim je razlagal oziroma pripovedoval o nekdanji uporabi predmetov. »Okoli 400 kosov različnih predmetov, ki so jih nekoč uporabljali na kmetijah, poljih in v hišah, se je nabralo. Ali jih poznate?« jih je Stane izzval.

Njegova sestra, 93-letna Jožica Koprivec, ki je doslej s kolovratom poganjala vreteno, na katerem je nastajala preja, je tokrat šila zobotrebce, njuna 85-letna sestra Tončka Jakopin pa je iz ličkane koruze pletla predpražnike. Kljub letom vsi trije še vedno, seveda vsak po svojih močeh, sodelujejo pri ohranjanju znanja in spretnosti, ki bi sicer lahko utonile v pozabo.

V hiši Marija Kogoja

Obiskovalci so si lahko ogledali še vaško središče, hišo, v kateri je ustvarjal skladatelj Marij Kogoj, črno kuhinjo ter staro gostilniško oziroma vinsko klet. Tudi kulturni program je bil povezan z domačim okoljem.

Nastopili so otroci iz podružnične osnovne šole Turjak, otroški zbor z Gradeža in ženska vokalna skupina Marlenke iz Društva upokojencev Velike Lašče. Posebno pozornost je pritegnila pesem, ki jo je za Gradež napisala učiteljica tamkajšnje šole. »V nas tli želja, da bi jo v prihodnje tudi uglasbili in bi tako morda postala gradeška himna,« je razkril Lojze Senčar, ki ga še posebej veseli, da jim je kljub številnim prireditvam v neposredni okolici uspelo privabiti približno tisoč obiskovalcev.

Gradež je tako še enkrat dokazal, da velikost vasi ni merilo za njeno bogastvo. Tod se skriva ogromno znanja, spominov in volje, da dediščina ne ostane le v starih pripovedih, ampak zaživi pred očmi obiskovalcev.

(mgć)