Praznik

Osamosvajanje Slovenije in dejanska odcepitev od dotrajane in vse bolj nedelujoče Jugoslavije predstavljata enega najpomembnejših mejnikov v slovenski zgodovini. Pot do lastne države ni bila ne hitra ne samoumevna, temveč rezultat večletnega političnega, družbenega in civilnega zorenja, ki se je začelo že pred letom 1990.

Za odločilno prelomnico velja leto 1988. Takrat se je v Sloveniji začel oblikovati politični pluralizem, pojavile so se prve opozicijske stranke in ljudje so prvič po desetletjih dobili resnično politično alternativo. Izid 57. številke Nove revije, znameniti proces proti četverici, množična zborovanja in Majniška deklaracija so bili dogodki, ki so postopoma prebudili narodno zavest in jasno izrazili zahtevo po demokraciji, suverenosti in pravici do samoodločbe.

Leto 1990 je Slovenijo še vedno umeščalo v okvir Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki jo je sestavljalo šest republik: Slovenija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija, Črna gora in Makedonija. A skupna država je bila v globoki politični in gospodarski krizi. Slovenija je bila nad delovanjem federacije vse bolj razočarana, saj je zahtevala več pravic, več demokracije in večjo avtonomijo pri odločanju. Občutek, da njen glas v skupnih organih ni enakovreden, je bil vse močnejši.

Slovensko politično vodstvo se je zato odločilo, da bo o prihodnosti države odločalo ljudstvo samo. Sprejeta je bila odločitev o izvedbi plebiscita, na katerem naj bi državljani jasno povedali, ali si želijo samostojne in neodvisne države.

Plebiscit je potekal 23. decembra 1990. Vprašanje je bilo preprosto in jasno: »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?« Odgovor je bil zgodovinski. Na glasovanje se je odzvalo kar 93 odstotkov volilnih upravičencev, skupaj 1.361.738 volivcev. Z odločnim »da« je glasovnico obkrožilo 1.289.369 ljudi, kar je pomenilo 88,5 odstotka vseh upravičencev oziroma kar 95 odstotkov tistih, ki so se udeležili plebiscita.

Takšne stopnje enotnosti Slovenci v svoji zgodovini niso nikoli več dosegli. Ne glede na politične, ideološke ali svetovnonazorske razlike je bila volja po lastni državi skoraj soglasna.

Uradna razglasitev rezultatov je sledila 26. decembra 1990, zato ta dan danes praznujemo kot dan samostojnosti in enotnosti. Takrat se je simbolno končalo obdobje negotovosti in začelo novo poglavje slovenske zgodovine.

A razglasitev ni pomenila konca dela. Politike in strokovnjake je čakala zahtevna naloga vzpostavitve temeljev nove države: oblikovanje lastne vojske, uvedba nove valute, sprejetje zakonodaje, določitev državnih simbolov in priprava ustave. Šlo je za proces, ki je zahteval pogum, znanje in tudi veliko improvizacije, saj je bilo treba v kratkem času zgraditi institucije, ki so drugod nastajale desetletja.

Zanimivost, ki je marsikomu manj znana, je, da se je praznik do leta 2005 imenoval zgolj dan samostojnosti. Šele kasneje so poslanci njegovo ime dopolnili v dan samostojnosti in enotnosti, s čimer so želeli poudariti prav tisti zgodovinski trenutek, ko je narod stopil skupaj.

Prav tako se je v teh desetletjih spremenil odnos do državnih simbolov. Nekoč je veljalo, da je morala biti ob praznikih na vsaki hiši izobešena zastava. Današnja zakonodaja izobešanja ne določa kot dolžnosti, temveč kot pravico državljanov. Zastava se lahko izobesi ob državnih praznikih, mednarodnih srečanjih, športnih, kulturnih in drugih prireditvah ter javnih shodih, kjer se predstavlja Republika Slovenija.

Dan samostojnosti in enotnosti tako ni le spomin na en sam dogodek, temveč opomin na čas, ko je bila politična odločitev tesno povezana z voljo ljudi. Je praznik trenutka, ko so Slovenci dokazali, da znajo stopiti skupaj, kadar gre za prihodnost države.