Pozabljeno pokopališče

V aktualni številki revije Outsider (#39) smo predstavili kratek oris okoliščin nastanka in zasnove Plečnikovih Žal v kontekstu kasnejšega prostorskega razvoja osrednjega ljubljanskega (in v simbolnem smislu tudi državnega) pokopališča in njegove okolice. Ugotovili smo, da je urbanistično in infrastrukturno urejanje okolice v pretežni meri (izjema je Šmartinski park) potekalo brez jasne prostorske vizije, pri tem pa je Plečnikova vizija – ta je vedno segala preko meja zgrajenega – ne le ostala prezrta, ampak je bila s slabimi odločitvami onemogočena. To samo po sebi ne bi bilo problematično, če bi jo nadomestila oz. nadgradila prostorska ideja podobne simbolne, estetske in funkcionalne moči – a se to ni zgodilo.

Zelo podobna ugotovitev pa velja tudi za drugo Plečnikovo pokopališko ureditev, v kateri se arhitektura prepleta s parkovno zasnovo. Spominski park Navje se prav tako nahaja za Bežigradom, na območju vzhodno od Dunajske ceste in severno od železnice, kjer se je nekoč razprostiralo nekdanje osrednje mestno pokopališče pri sv. Krištofu, ki je bilo zaradi rasti mesta opuščeno v začetku 20. stoletja. Gradnja Gospodarskega razstavišča je v povojnem času z rušitvijo baročne cerkve sv. Krištofa in k njej prislonjene Plečnikove cerkve sv. Cirila in Metoda (pod vodstvom njegovega učenca Antona Bitenca na novo postavljene na drugi, dosti bolj skriti lokaciji za Bežigradom) skoraj povsem zakrila spomin na pokopališko kulturo, ki na tem mestu sega vse v čase rimske Emone[1]. Le nekaj njenih sledi je obstalo v majhnem parku na vzhodnem koncu nekdanjega pokopališča, ki ga je Plečnik pred vojno preuredil v park spomina na najbolj zaslužne osebnosti iz slovenske zgodovine.

Preurejanje opuščenega pokopališča

Nastanek obeh Plečnikovih del je tesno povezan s premikom osrednjega mestnega pokopališča z lokacije pri sv. Krištofu poldrugi kilometer proti severovzhodu, na polja okoli novozgrajene cerkve sv. Križa. Plečnik je razvoj mesta skrbno spremljal in ga z nenehnim iskanjem novih vizij, prepletenih z zgodovino in topografijo prostora ter njegovim dojemanjem sodobnosti, tudi poskušal dejavno sooblikovati. Velik del njegovega opusa in njegovih rešitev je tako sad njegove soudeleženosti ne samo pri arhitekturnem, ampak tudi programskem in simbolnem oblikovanju novih posegov.

Na Navju je Plečnik lahko realiziral, čeprav v zelo omejenem obsegu, idejo prostora, posvečenega »za narod zaslužnim«. Zamisel v evropskem okviru ni nova in ji lahko sledimo vsaj do pariškega Pantheona, v kontekstu prve Jugoslavije pa jo lahko umestimo v prizadevanja, da bi slovenski narod na vseh področjih institucionalno in simbolno zaživel kot sodobni evropski narod[2]. Navje, kakršnega poznamo danes, je Plečnik oblikoval iz fragmenta nekdanjega pokopališča, potem ko ni našel podpore za uresničitev veliko večje ideje, znotraj katere bi svoje mesto našla dosti veličastnejša stavba slovenskega panteona oz. Hrama slave, kot ga je poimenoval arhitekt.

Najverjetneje pod Plečnikovim vplivom se je v 30. letih ljubljanski škof odločil, da načrtovano novo semenišče za ljubljanske bogoslovce umesti na nekdanje mestno pokopališče. Tudi snovanje novega »Baragovega« semenišča so poverili Plečniku, ki je prevzel pobudo pri urbanističnem urejanju širšega prostora. Tako je najverjetneje prav on dosegel, da se je ohranil in s prvenstveno krajinskimi posegi preoblikoval skrajni vzhodni del opuščenega pokopališča.

Podrobno in v večjem delu pionirsko strokovno študijo nastanka in zasnove obeh Plečnikovih del in njegovih neuresničenih idej za to območje sta opravili umetnostna zgodovinarka Tina Potočnik in krajinska arhitektka Tanja Simonič Korošak ter jo v obsežnem članku objavili v zborniku Plečnik: živim in mrtvim, ki ga je izdala bežigrajska župnija[3]. Avtorici poudarjata, da gre za deli, ki ostajata v senci »velikih« Plečnikovih arhitektur, leta 2021 uvrščenih na Unescov seznam svetovne dediščine, čeprav odsevata iste vrednote vrhunske arhitekture. Kot zapišeta, je bil v raziskavi »na podlagi preučitve arhivskih gradiv, sondažnih raziskav, arhitekturno-zgodovinskih, prostorskih in arborističnih analiz /…/ ugotovljen kompleksen Plečnikov pristop k preoblikovanju opuščenega pokopališkega prostora, v katerem se zrcali spoštljiv odnos do genius loci prostora, premišljeno ustvarjanje novih prostorskih in arhitekturnih pomenov in upoštevanje prostorsko-razvojne kontinuitete.«

Navje

Navje je urejeno okoli nekdanjih pokopaliških arkad, nezaključenega dela večje zasnove iz 60. let 19. stoletja, ki bi po zgledu italijanskega pokopališkega modela campo santo tvorila monumentalni arkadni obod pokopališča pri sv. Krištofu. Arkadno stavbo je Plečnik obnovil v slogu »bele antike«, kakršen je značilen za Vrt vseh svetih na Žalah, zaradi spremenjene orientacije prostora pa je stranski fasadi prebil in ju s klasičnimi elementi povezal z daljšo stranico v enovito celoto. Stavba, ki je prej tvorila ozadje in zaključek vzdolžni osi mestnega pokopališča, tako postane vzdolžna poteza in osrednji poudarek Navij.

Plečnik ne bi bil Plečnik, če ne bi tudi v na prvi pogled enostavno preobrazbo obstoječega vključil simbolnih podtonov: medtem ko je fasada, obrnjena proti mestu, nadgrajena s klasičnim timpanonom, je druga fasada, takrat še obrnjena proti poljem in podeželskemu obrobju, obdelana dosti bolj skromno, v predelu strehe pa ostaja odprta, tako da se pokaže gradbeni ustroj stavbe, pri čemer je vidni leseni element ostrešja pravzaprav dekorativni in ne nosilni, kar podpira domnevo Potočnik in Simonič Korošak, da gre za subtilno aluzijo na podeželsko stavbarstvo.

V obnovljene arkade je arhitekt umestil nagrobne spomenike »zaslužnih mož«, ob vzhodni zid in parkovno ureditev pa tudi druge umetniško izstopajoče spomenike starega pokopališča. Parkovna zasnova Navja je geometrizirana in sledi trikotni obliki parcele. Poti in zasaditve sledijo pahljačastim osem: prav v presečišče teh osi, ki je odmaknjeno od ostalih spomenikov, je Plečnik postavil nagrobnik svojih staršev in s tem dal celotni ureditvi nacionalnega značaja povsem osebno noto. Avtorici raziskave prav v dejstvu, da sta bila pri sv. Krištofu pokopana arhitektova starša, vidita motiv za pozornost, ki jo je posvečal temu prostoru. Parkovni parter zaznamuje vertikalna artikulacija s poglobitvijo v prečni smeri in geometriziranimi tratnimi ploskvami, brežinami, peščenimi potmi, zidci in stopnicami, ki so značilnosti t. i. arhitektonskega vrta, kakršnega najdemo tudi pri drugih Plečnikovih ureditvah odprtega prostora.

Navje: geometrijska členitev in vizualizacija zasnove s prikazom grajenih in vegetacijskih prvin (vir: Potočnik in Simonič Korošak, 2022).

Osrednja os Navja je naravnana točno na Ljubljanski grad.

Baragovo semenišče

Če je za Navje značilno razmeroma zadržano preoblikovanje obstoječega, pa je formalno in po obsegu dosti bolj velikopotezna zasnova Baragovega semenišča. Krožna stavbna zasnova prikliče asociacije na sočasno in vplivno idejo vesoljske postaje Hermana Potočnika Noordunga – toda v nasprotju s prvim vtisom izbira na prvi pogled nekontekstualne oblike ni »vesoljska«, ampak tehtno povezana tako s krajem kot funkcijo.

Kot prvo, semenišče ni bilo nikoli mišljeno kot krožna stavba, ampak gre za dvodelno zasnovo. Krožni oz. kolobarni del je klavzura – zaprti del, namenjen bivanju semeniščnikov –, na javni prostor pa se stavba »pripenja« z javnim traktom, namenjenim teološki fakulteti. Ta obcestni trakt bi se navezoval na načrtovano osrednjo bežigrajsko avenijo, ki bi vodila naravnost do vhoda na nove Žale. Krožni del, v središče katerega je umeščena kapela, pa na konceptualni prostorski ravni tako deluje kot neke vrste »tečaj«, preko katerega se prostorske osi nekdanjega pokopališča obrnejo proti novemu, kar dokazuje tudi geometrijska analiza Potočnik in Simonič Korošak.

Če je torej neizvedeni javni trakt tesno povezan s Plečnikovo urbanistično zasnovo »Svetokriškega okraja« (kot je sam poimenoval Bežigrad), pa je krožni klavzurni del semenišča umeščen v park in tako prav z »neurbano« zasnovo ohranja posvečeno »praznino« odprtega prostora nekdanjega pokopališča.

Shema geometrije prostora kot izhodišča zasnove Baragovega semenišča na podlagi zračnega posnetka iz okoli leta 1955 (vir: Potočnik in Simonič Korošak, 2022).

Danes

Navje se danes stiska med enim najbolj neurejenih območij v širšem mestnem središču – zaznamujejo ga makadamske parkirne površine, divje rastje in industrijsko-skladiščne barake – in Severnim parkom, ki je najživahnejši odprt javni prostor bežigrajske mestne četrti. Onkraj vzhodnega zidu Navja teče pešpot, ki povezuje Vilharjevo in Linhartovo cesto.

Vzhodno od nje, tik za stavbo pokopaliških arkad, leži južno od Severnega parka še eno ograjeno zemljišče, sredi katerega stoji nedavno obnovljena poslovna stavba s pomožnimi objekti. Če je preostanek povojnega industrijskega območja ob železnici mogoče videti kot potencial za uresničitev kvalitetnega sodobnega urbanizma v središču mesta, pa je težko razumeti, kako lahko tako očitno neskladno umeščena dejavnost še danes vztraja na tem urbanistično prestižnem mestu. Tudi to je bil nekoč posvečeni prostor, evangeličansko pokopališče, ki je ležalo vzhodno od katoliškega: če v severnem delu leži mini poslovna cona, je njegov južni del – stik s prihodnjim prometnim vozliščem sodobne Ljubljane – danes pasji park.

Med vsemi temi raznorodnimi območji ostaja Navje razmeroma skrit prostor, kar mu po svoje daje poseben čar tihe oaze, a obenem kaže tudi znake zanemarjanja in nasploh deluje, kot da je mesto nanj nekoliko pozabilo.

Tudi Baragovo semenišče je ostalo nedokončano. Povojna oblast je stavbo zasegla, vanjo pa so se postopoma naselili Akademski kolegij, Pionirski dom in Mladinsko gledališče. (Leta 2017 je upravno sodišče zavrnilo denacionalizacijski zahtevek Nadškofije Ljubljana.) Gospodarsko razstavišče se je od njega ogradilo, njegovi paviljoni, sicer vrhunska modernistična dela, pa ostajajo brez organskih povezav z javnim prostorom mesta. Mestna občina Ljubljana danes načrtuje obsežno adaptacijo in prizidavo stavbe Baragovega semenišča, v ta namen je bil leta 2023 izveden tudi javni arhitekturni natečaj.

Matevž Granda: Semeniščniki in pionirji 

Tina Potočnik in Tanja Simonič Korošak zaključita svoj članek s pozivom, ki ga velja na tem mestu citirati v celoti:

[Apel], da bi nova dognanja povrnila obema Plečnikovima deloma perspektivo v smislu monumentalnosti in povezanosti na prostorski, simbolni in pomenski ravni, in sicer s prenovo zasnov, ohranjanjem vizur, vzpostavljanjem prostorskih komunikacij in kakovostnim načrtovanjem odprtega prostora, se zdi zato več kot na mestu. Ni odveč tudi pripomba, da v »Plečnikovi« Ljubljani ni ceste, ki bi se imenovala po velikem arhitektu, pa čeprav se na več načrtih iz tridesetih let preteklega stoletja, ki obravnavajo območje Baragovega semenišča oziroma Navja, prav na lokaciji na novo zasnovane Linhartove ceste pojavlja zapis »Plečnikova cesta«. Tako imenovana cesta bi bila dobrodošla poteza mestnih oblasti v čast temu, za narod zaslužnemu ustvarjalcu.

Gradbeno-razvojni projekti na območju železniške in avtobusne postaje v Ljubljani z že izvedenimi natečaji napovedujejo spremembe tudi temu, do sedaj neupravičeno pozabljenemu delu širšega mestnega središča. Velika, težko popravljiva škoda bi bila, če ta razvoj ne bi znal prepoznati in vključiti ter po potrebi tudi na novo ovrednotiti in revitalizirati obeh Plečnikovih del – ne samo v njunem materialnem obsegu, ampak na ravni širših prostorskih zamisli, seveda z upoštevanjem sprememb v družbi in prostoru. Kot velja tudi za Plečnikove Žale in bolj splošno za arhitekturno dediščino, je samo na ta način mogoče ohranjati vrhunske spomenike na način, da ostanejo ključni gradniki kakovostnega prostora mesta in krajine.

Napisal: Luka Jerman

[1] Na mestu Dunajske ceste je že v času Emone potekala rimska cesta proti severu. V skladu z rimskim običajem so meščani Emone ob cesti izven mesta pokopavali svoje umrle.

[2] Ta prizadevanja so še pridobila pomen po zaostritvi centralističnih in unitarističnih teženj beograjske oblasti.

[3] Potočnik, T., Simonič, T. Pokopališče Navje in Baragovo semenišče. V: Lazarini, F., Potočnik, T., Simonič, T., Krajnc, S., Arko, A. (2022). Plečnik: živim in mrtvim: Plečnikova cerkev za Bežigradom in arhitektove vizije za območje pokopališča (str. 432). Brat Frančišek.