Povojni poboji na Slovenskem in Srebrenica – nasledniki zločincev branijo zločin

Zakaj imamo vojne? Zakaj se vojne ponavljajo in z njimi vojni zločini?

To, kar se je zgodilo v Srebrenici, ni vredno človeka, je skrajno zavržno. A kaj tak zapis pomaga? Vedno znova ga ponavljamo, govorimo, da se kaj takega ne sme ponoviti, vendar zaman. Bolj ko človek brska po zgodovini, bolj vidi, da sta človeku sovraštvo in nasilje v krvi, v boju za oblast. Vojne in zločine vedno skušajo opravičiti ali pa jih dolga leta, dokler so zmagovalci in zločinci na oblasti, prikrivati. Tako se dogaja povsod po svetu, vendar resnica prej ali slej pride na dan. Opravičila za nečloveška dejanja ni in prav je, da se jih spominjamo.

Vrnimo se k Srebrenici. Pred tridesetimi leti se je tam zgodil nezaslišan zločin, genocid. Gre za vsakršno sistematično uničevanje katerekoli narodnostne, etnične, rasne ali verske skupine z namenom njenega uničenja ali v celoti ali delno. Srebreniški zločin so obsodile vse strani, izjema je bila le povzročiteljeva stran. Ali vemo, kdo in zakaj je zagrešil ta zločin? Vemo!

Kje so naše “Srebrenice”?

Nekaj podobnega se je dogajalo v Sloveniji, in sicer maja in junija leta 1945, torej po koncu vojne. O tem naši mediji letošnjega maja in junija, po osemdesetih letih te tragedije, niso podobno obširno poročali kot o dogajanju v Srebrenici. Zakaj? V Sloveniji namreč po vojni nismo imeli le ene, temveč več “Srebrnic”! O tem pri nas slišimo zelo redko. Nasledniki revolucionarjev in večina naših medijev nam ob tem pripovedujejo svojo resnico, resnico zmagovalca. Sem zdravnik in če želim zdraviti, moram vedeti za pravi razlog bolezni. Tudi v navezavi na revolucijo, ne samo NOB v Sloveniji, moramo odgovoriti na nekaj bistvenih vprašanj.

Samo v breznu pod Macesnovo gorico so komunisti umorili za polovico Srebrenice ljudi. (Vir: Slovenska škofovska konferenca)

Brez dvoma je bil NOB visoka moralna norma (dr. Mitja Ferenc, recenzija v knjigi dr. Jožeta Možine z naslovom Slovenski razkol). To je še posebej veljalo za Primorce, ki so 20 let živeli pod fašističnim terorjem. Res je tudi to, da so prav Primorci zavračali poslane politkomisarje iz Ljubljane, in sicer z utemeljitvijo, da sami vedo, za kaj se borijo, o čemer je pisal Bojan Štih. Poznam izkušnje sorodstva po materini strani; pokojna sorodnica, verna, je bila nosilka spomenice leta 1941, del tega sorodstva je pred nasiljem zbežal v Argentino.

Resnica je, da smo bili ves povojni čas brez odgovorov na vprašanja, kot so: zakaj so nastali oboroženi oddelki tradicionalnega tabora (krščanstvo, liberalci) med drugo svetovno vojno v ljubljanski pokrajini, zakaj je izbruhnil revolucionarni teror spomladi 1942 in zakaj je tradicionalna stran čutila, da je v tako brezizhodnem položaju in je za lastno zaščito sprejela okupatorjevo orožje. Brez poznavanja teh dejstev je nemogoče zagovarjati kolaboracijo (dr. Mitja Ferenc, Slovenski razkol). Dokumentov, ki to pojasnjujejo, je dovolj, vendar nasledniki revolucionarjev to imenujejo potvarjanje zgodovine. Dokler bo tako, pomiritve v Sloveniji ne bo in politiki bodo še kar naprej pridobivali politične točke z revolucijo, svojo resnico, preteklostjo in delali nepopisno škodo mladim. Sovražnost zaradi nerazčiščene zgodovine prenašamo na naše naslednike. Pri tem je žalostno, da tudi dosedanji predsedniki, razen enega, ki naj bi bili predsedniki vseh Slovenk in Slovencev, trobijo in so trobili v “resnicoljubni revolucionarni rog”.

Dejstvo je, da smo v Jugoslaviji vse do leta 1990 veliko govorili o bratstvu in enotnosti. Istočasno je zaradi nasilja oblasti, še posebej nad vernimi, tlelo veliko nesoglasij in tudi sovražnosti. To se je najizraziteje pokazalo v Splitu konec 80-ih let. Po letu 1945 je vse do sredine 80-ih let v izrazito katoliško okolje želelo priti in tudi prišlo veliko upokojenih oficirjev JLA. Vsi ti so bili ateisti, indoktrinirani z revolucionarno miselnostjo, da je v revoluciji dovoljeno vse, torej tudi likvidacije drugače mislečih. Konflikt je bil neizbežen, a v času komunističnega enoumja potisnjen ob tla. Nabirala so se nesoglasja, tudi sovraštvo, ki se je v Splitu jasno pokazalo na tekmi Hajduk : Crvena zvezda konec poletja leta 1989. Navijači Hajduka so razbili vlak gostujočih navijačev. Za porast nacionalizma v Jugoslaviji je bila odgovorna politika, ki v vseh povojnih letih ob zaklinjanju k bratstvu in enotnosti ni znala rešiti ekonomskih, družbenih in političnih zagat v državi z velikimi razlikami (o teh razlogih piše dr. F. Bučar v knjigi Usodne odločitve). Ob tem je jugoslovanska vojska povsem prevzela ideologijo leninističnih revolucionarjev, da je treba vsakega političnega nasprotnika likvidirati (to ponavljam, ker sem te besede slišal iz ust generala, ko sem se kot zdravnik šolal v SOŠ (Sanitetska oficirska škola v Beogradu). Komunistična logika je vključevala likvidacijo vsakega nasprotnika. To so komunisti tudi naredili, in sicer masovno ter takoj po vojni. V Sloveniji imamo tako danes kar nekaj Srebrenic, da manjših likvidacij ne omenjam. To so dejstva, ki se jim komunisti ne morejo izogniti, čeprav bodo še kar naprej govorili o potvarjanju zgodovine. Izvensodni poboji po vojni so po mednarodnem pravu zločin. Partija z absolutno oblastjo je nalogodajalce za pobijanje in izvajalce likvidacij skrila, zaščitila. Prikrila je zločine revolucije. Zakaj smo morišča začeli odkrivati šele po letu 1990? Danes ob številnih spomenikih revoluciji govorimo le še o NOB! To je pravo potvarjanje zgodovine. Nenazadnje o Srebrenici vemo vse, nekaj najhujših zločincev je bilo obsojenih. Na to še posebej opozarjam sedanjo predsednico v navezavi na njeno zadnjo skrajno sprenevedavo izjavo v povezavi z resolucijo Evropskega parlamenta o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji.

Nasledniki zločincev branijo zločin

V zvezi s temi zločini je treba zapisati nekaj dejstev o naših predsednikih države. Tovariš Milan Kučan je v intervjuju z novinarjem Štefančičem rekel: “Jaz mislim, da so bili poboji zločin, o čemer se je uradna politika, država, izpovedala, tudi obsodila.” Zločin je torej bil, a zločincev, nosilcev ideje o pobojih in izvajalcev pobojev, ni bilo in jih ni. O njih tovariš Kučan ne ve ničesar. So pa na njegovo žalost ostali vsaj zapisi, tj. ukazi Kardelja, Kidriča. “Lepo” se je skriti za državo in pri tem nadaljevati z meglo v zvezi s tem, kaj sta bila NOB revolucija. Ni si zaslužil biti predsednik vseh Slovenk in Slovencev.

Nekdanji vodja komunistov in “stric iz ozadja” Milan Kučan v oddaji Marcel na RTV

Za dr. Danila Turka je bilo odkritje Barbarinega rova in dogajanje okoli njega postranska zadeva. Morda ga je novinar našel “na levi nogi”, vendar je s hitrim odgovorom jasno pokazal, koliko humanizma in pripravljenosti za priznavanje zločinov revolucionarjev je v njem. Tudi on si ni zaslužil biti predsednik vseh Slovenk in Slovencev, ampak to ni njegov problem, kot ni problem Milana Kučana. To je stvar vseh nas – Slovenk in Slovencev – in naše nezmožnosti sprave, ko vedno znova nasedamo razgrajevanju našega malega naroda. Ali se zavedamo, kam to vodi? Pri tem imajo pomembno vlogo tudi novinarji, med njimi tudi mlajši, ki si ne upajo poročati o zgodovinskih dejstvih.

Sedaj imamo predsednico dr. Natašo Pirc Musar, premožno gospo, ki se sicer bori za pravice malega človeka. Gospa ali ni sposobna ali pa ne želi ločevati NOB od krute revolucije, kar je znova izpovedala v odzivu na potrditev resolucije Evropskega parlamenta, ki ureja področje ohranjanja spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Evropski parlament je to resolucijo potrdil s 357 glasovi za, 266 proti in 16 vzdržanimi. Naša, tudi moja, predsednica se je na resolucijo odzvala sledeče: “Kakršnokoli zmanjševanje pomena NOB oziroma poizkusi revizionizma tega dejanja so nedopustni in jih obsojam.“. Kdo pa je govoril o NOB? Zakaj tako sprenevedanje, manipulacije z besedami? Lep primer podobnega ravnanja je nekdanji predsednik tovariš Kučan, za katerega je država naredila vse, kar je bilo treba. Odgovora na vprašanje, zakaj naj bi se zavedne Slovenke in Slovenci, nasprotniki revolucije, tudi duhovniki, ki so bili v preteklosti nosilci naše narodne zavesti, nenadoma povezali s fašisti, nam revolucionarji ne dajo. Pri tem jim zmanjka človečnosti, empatije, ki bi jo danes potrebovali bolj kot kadarkoli. Zakaj danes? Spet imamo vrsto vojn, vojnih zločinov! Kam vse to vodi? Smo že in postajamo vse bolj odtujeni samemu sebi in sočloveku. Na vsakem koraku – sedeče za mizami, na sprehajalnih poteh – srečuješ ljudi, ki jim je edini sogovornik telefon, kljub temu da imajo ob sebi človeka. Od takih ljudi ni mogoče pričakovati ničesar, še najmanj pa človečnost, empatijo, humanizem.

Tako je sedaj ob obletnici strašne tragedije v Srebrenici veliko, nikdar preveč, poročanja in oddaj o tem zločinu. O zločinih pri nas, izvensodnih pobojih po koncu vojne, kar je po mednarodnem pravu zločin, pa naši politiki, ponosni nasledniki komunistov in mediji ne želijo spregovoriti. Želijo se skriti za državo, torej tudi za menoj. Ne bo šlo! Zgodovina je neizprosna in bo vse postavila na pravo mesto.

Janez Remškar