V iskanju zanimivih destinacij se pogosto odpravimo nekaj ur od doma, a včasih se vendarle izkaže, da je za popoln izlet potreben le kratek “skok čez plot”. Z novim, električnim Twingom smo se odpravili na kratek, a izjemno prijeten in poučen izlet v južni podaljšek naših Haloz – Zagorje!
Ko v istem stavku uporabimo besedi “izlet” in “Hrvaška”, misli večine Slovenk in Slovencev odtavajo k morju, a to še zdaleč ni edino, kar Hrvaška ponuja slovenskemu turistu. To misel lahko nekako prenesem tudi na avtomobil, ki smo ga tokrat gostili na testu – Renault Twingo E-Tech electric. Čeprav z obljubljenim dosegom 263 km (WLTP) nagovarja voznike, ki avtomobil uporabljajo predvsem za kratke, mestne vožnje, ta nasmejani Novomeščan zmore mnogo več. Pravzaprav zmore toliko več, da me je praktično vabil, naj ga peljem na izlet.
In kako bi mu rekel ne? Samo poglejmo ga – tako simpatičnemu in nasmejanemu avtomobilu na našem trgu že dolgo nismo bili priča. Podobno kot pri modelih 4 in 5 E-Tech gre tudi tukaj za Renaultov poskus obuditve legende in treba je priznati, da je ekipi oblikovalcev ponovno uspelo. Med prvo generacijo Twinga, ki je luč sveta ugledala leta 1992 na pariškem avtosalonu, in novo, električno četrto generacijo najdemo kopico vzporednic – vse od oblike sprednjih in zadnjih luči do treh rež na desni strani pokrova motorja. Ta sicer to ni več, saj pod njim najdemo le še odprtino rezervoarja za tekočino za pranje stekel. Celo danes že ikonično silhueto prve generacije jim je uspelo neverjetno natančno preslikati na novinca, kljub temu da ima novi Twingo za razliko od svojega legendarnega prednika dodaten par vrat ter je v vse smeri bistveno zrasel; je namreč 35,6 cm daljši, 9 cm širši in 6,8 cm višji od izvirnika. A brez skrbi – kljub dodatnim centimetrom je Twingo še vedno majhen avto, ki se na mestnih ulicah počuti kot doma.
Da se ta prispevek ne sprevrže v roman o Twingovem videzu, bom raje nadaljeval kar s samim izletom. Tokratna odprava nas vodi v Trakoščan – natančneje do pravljičnega gradu, ki je od slovenske meje oddaljen le nekaj kilometrov. A še prej sem se ustavil v mestu, ki je prebivalcem vzhodne Slovenije že dobro znano – na Ptuju. Na nekdanjem prometnem križišču jantarne poti ob reki Dravi, kjer so se stikale poti med Italijo, Panonsko nižino, alpskimi dolinami in Balkanom, leži to slikovito mesto s koreninami v mlajši kameni dobi. V rimskih časih je Ptuj (takrat poimenovan Poetovio) dosegel razcvet z okoli 40.000 prebivalci, v srednjem veku pa se je uveljavil kot pomembno trgovsko središče z edinima ohranjenima srednjeveškima mestnima statutoma v celinskem delu Slovenije (iz let 1376 in 1513). Danes se njegovo slikovito srednjeveško jedro ponaša z več kot 770-letno tradicijo vinske kulture in kurentovanjem, enim največjih etnografskih festivalov v tem delu Evrope. Ker smo se na pot odpravili v začetku novembra, je bilo na ulicah še povsem tiho in mirno, v času pusta pa tu zavladajo kurenti in mesto napolnijo z živahnim vrvežem.
Nad mestnim jedrom se dviga Ptujski grad, ki stoji na griču, poseljenem že od 5. tisočletja pr. n. št. Tam so prebivalci antične Petovione postavili trdnjavo in svetišča, v zgodnjem srednjem veku pa je tu ležalo slovansko grobišče. Srednjeveška utrdba iz 11. stoletja je pod salzburško nadškofijo prešla k gospodom Ptujskim, ki so v tristo letih ustanovili dominikanski in minoritski samostan ter zgradili romarsko cerkev na Ptujski Gori; nagrobnik zadnjega med njimi, Friderika IX., pa je vzidan v grajsko pritličje. Po grofih Leslie (1656-1802) in zadnjih lastnikih Herbersteinih (1873-1945) je bil grad z bogato opremo nacionaliziran in priključen ptujskemu muzeju. Danes hrani najbolj obiskane zbirke Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož: orožje, glasbila, tradicionalne pustne maske, fevdalno stanovanjsko kulturo, slike na steklu ter grajsko galerijo.

1 day ago
43




















English (US)