Posledice medijske servilnosti

Se še spomnite očitkov, ki so zelo pogosto leteli na nekdanjega predsednika vlade Janeza Janšo, kako neprimeren odnos da ima do novinarjev? Da jih javno žali, ponižuje, izvaja pritiske nanje. Celo mednarodne organizacije so se oglasile v zvezi s tem. Prepričevali so nas, da bo vse bolje, potem ko ga bodo volivci vrgli z oblasti.

Nasploh se je dolgo časa skušala ustvariti predstava, da ima levi pol slovenske politike bolj razumevajoč odnos do vloge medijev v demokratični družbi, kot to velja za njen desni pol. Vendar gre pri tem za utvaro. Če so bili levičarji medijskim delavcem bolj naklonjeni od desničarjev, so bili zato, ker so jih ti prijazneje obravnavali.

A v času te vlade se je ta utvara v popolnosti razblinila. Predsednik vlade Robert Golob je do medijev, ki so do njega kritični, ves čas kazal visoko stopnjo sovražnosti – nič manjšo kot njegov predhodnik. Da vidi medije samo kot lastni servis, je dokazal prek razvpite tiskovne konference o ugotovitvah protikorupcijske komisije, za katero je pooblastil kar svojega odvetnika Stojana Zdolška. Ta pa je nanjo povabil samo izbrane novinarje. Ali v prevodu, takšne, ki so naklonjeni njegovemu klientu, zato od njih pričakuje, da ne bodo postavljali neprijetnih vprašanj. Novinarko oddaje Tarča Vanjo Gligorović, ki se je prav tako želela udeležiti dogodka, pa je gladko malo napodil iz svoje pisarne.

Nikogaršnji hlapci

Gre za višek oblastniške arogance. Že to, da premier ni pripravljen oziroma zmožen sam odgovarjati na novinarska vprašanja, je absurdno. Si predstavljate, da bi tako ravnal Janša? In da bi njegov odvetnik Franci Matoz odločal, kateri novinar je lahko navzoč in kateri ne? Medijski revolt bi bil silovit. A kaj takšnega se v času “janšizma” ni dogajalo. Se pa zato dogaja v času “svobode”. Očitno se Golob in njegovi ne zavedajo, da za svoja dejanja odgovarjajo vsem državljankam in državljanom. In da mediji niso orodje za širjenje njihovih propagandnih sporočil. Zato je povsem nesprejemljivo, da sami izbirajo, kdo sme in ko ne sme obveščati javnost o njihovih ravnanjih.

Tatjana Pirc z Radia Slovenija in televizijski voditelj Saša Krajnc.

Vsaj toliko, če ne še bolj šokantna od tovrstne oblastniške samopašnosti, pa je podredljivost samih medijev. Pričakovati bi bilo, da bi, potem ko je Golobov odvetnik nagnal nezaželeno novinarko, iz solidarnosti do kolegice tudi sami zapustili tiskovno konferenco. A se to ni zgodilo. Ponižno so sklonili glave in privolili v tak nespoštljiv tretma. Še več: Ko je omenjena novinarka svojega sodelavca z nacionalke Roka Šuligoja prosila, naj postavi določena vprašanja namesto nje, jo je ta mirno zavrnil. To so ti “junaki”, ki so se za časa prejšnjega vodstva napihovali, češ da “niso nikogaršnji hlapci”. “Depolitizacija” je očitno opravila svoje.

Če se vprašamo, kako je mogoče, da si trenutna vladajoča garnitura privošči vse te izpade, neumnosti in norosti, vso to oblastniško nastopaštvo in vzvišenost, je odgovor naslednji: Zato, ker si lahko. Ker ji ne gledajo po prste tisti, ki bi ji morali. V mislih imamo v prvi vrsti prav medije. Ti se do oblastnikov vedejo tako servilno, kot se niso če nikoli v samostojni Sloveniji. Tudi v preteklosti se je dogajalo, da so povzdigovali vodilne ljudi na levici, jih prikazovali kot izjemne voditelje, vrhunske strokovnjake in podobno. A sedaj poveličujejo tudi njihove politične nastavljence, celo takšne, ki svoje delo obupno slabo opravljajo – kot je na primer direktor državne avtocestne družbe, ki ga razglašajo za “vizionarja”, a so pod njegovim direktorovanjem slovenske avtoceste postale eno samo veliko gradbišče, tako da se praktično na noben konec države ni mogoče pripeljati v doglednem času.

Zaradi takega odnosa tistih, ki se imajo na “pse čuvaje demokracije”, so si Golob in njegovi začeli domišljati, da si lahko privoščijo praktično vse. Taki, kot so, so torej tudi po njihovi zaslugi.

Dr. Matevž Tomšič