Populistični razlogi ne morejo biti osnova za odločitve, katere ukrepe izvajati

Slovenija ustavlja subvencioniranje električnih vozil, zelo verjetno trajno, in v kratkem naj bi uzakonila načelo »bankomat v vsako slovensko občino.« To dvoje po sami materiji sicer nima neposredne povezave, a ukrepa druži nazadnjaško razmišljanje, še bolj pa utemeljevanje na osnovi populističnega dokazovanja brez resnih številk, analiz in tudi logičnega razmišljanja.

Konec subvencioniranja samo po sebi ni nujno napačno, a mora biti vsaj utemeljeno s pravilnimi argumenti, in tudi izvedeno predvidljivo, ne iz danes na jutri. Toda glede na izjave državnega sekretarja na Ministrstvu za infrastrukturo Marka Dvornika lahko sklepam, da so argumenti šibki.

»Do subvencij moramo imeti bolj odgovoren odnos, ker je to predvsem denar tistih, ki si avta ne morejo privoščiti, kljub vsem subvencijam,« je med drugim zapisal na omrežju X.

Ta izjava je najprej zavajajoča, nato pa še populistična. Do drugega dela še pridemo, a tudi, da naj bi šlo za denar tistih, ki si avta ne morejo privoščiti, in to celo v pretežni meri, preprosto ne drži. Pojasnjeval sem že, od kod je zadnja prihajal denar za subvencije za električna vozila. V prvi vrsti iz Podnebnega sklada, del pa še iz evropskega mehanizma REPower EU. V oba se stekajo sredstva iz emisijskih kuponov, ki jih plačujejo večji onesnaževalci – posredno gre za denar državljanov, če predpostavimo, da omenjeni onesnaževalci zaradi kuponov dražje prodajajo električno energijo ali karkoli že prodajajo, vendar je težko reči, za koliko dražje –, v Podnebni sklad pa tudi iz okoljske dajatve na vsak liter goriva. Tisti, »ki si avta ne more privoščiti,« tudi goriva ne kupuje, in tako denar za subvencije na prihaja od njega. Ali, če malce manj neposredno razumemo zgornjo izjavo, in predpostavimo, da govori o tistih, ki imajo avto starejšega letnika, še vedno njihov prispevek v Podnebni sklad najverjetneje ni zelo velik.

Ob razumevanju virov za subvencije, so najmanj nenavadne tudi izjave, da »si mora država izposojati denar, če se želi iti subvencije,« in da »ne bo prevzemala tega bremena.« To bi držalo zgolj ob predpostavki, da v Podnebnem skladu, omenjenem evropskem viru ali drugih podobnih res ni več mogoče najti denarja za ta namen. A tudi če bi to držalo, bi se celo z neposrednim proračunskim financiranjem splačalo obdržati subvencioniranje, saj bi pomenilo manj izdatkov drugod, med drugim za preprečevanje previsoke cene goriva in za škodo, ki jo povzroča onesnažen zrak, ter več prihodkov zaradi multiplikativnih učinkov. Tega očitno na ministrstvu ne želijo videti.

Pomembni so tisti, ki subvencije izkoristijo, ne tisti, ki jih nikoli ne bi

Izpostavljanje, da »si nekateri avta ne morejo privoščiti,« je na ravni tega, da bi se država odpovedala subvencioniranju kmetijstva, ker »vsi nimajo kmetijskih površin in ne morejo konkurirati za tovrstna sredstva.« Ali, če gremo v še večji absurd, ker si vsakdo ne more privoščiti traktorja, naj tudi tisti, ki si ga s pomočjo subvencije lahko, in dejansko kmetujejo, ne dobijo pomoči. Konec koncev, zakaj bi delili subvencije za toplotne črpalke, če pa nekateri nimajo možnosti, iz kakršnih koli razlogov že, da bi si jo namestili.

Gre za razumevanje subvencije izključno kot »darila,« preusmerjanje pozornosti in poskušanje ustvarjanja čustvenega odziva, vendar z nečim, kar s ciljnim ukrepom, katerega ukinitev tovrstna utemeljitev poskuša zagovarjati, nima nobene zveze. Trg novih vozil v Sloveniji obsega približno 50 tisoč enot letno. Kakšna leto malo več, drugo malo manj, a je tu nekje, in številka je predvidljiva in stabilna. Subvencioniranje pa deluje znotraj tega trga. Povsem jasno je, da nekateri nikoli ne bodo kupili novega avtomobila. Kot tudi določeni ne bodo menjali oken ali namestili toplotne črpalke. Pa se vseeno za vse to razdeljujejo subvencije, ker dejstvo, da jih določeni ne bodo izkoristili, čisto nič ne vpliva ne na uspešnost ukrepa ne na njegovo poštenost. Pomembno je, da ima vsakdo možnost izkoristiti subvencijo, ali jo dejansko bo, pa je povsem njegova stvar. In tudi iz obsega razpisanih sredstev ter višine posamičnega sofinanciranja je že vnaprej jasno, za približno koliko prejemnikov zadostuje. In iz tega števila je hitro razvidno, da gre za manjši delež prebivalstva. Vendar to ni in ne more biti argument za ustavitev. Argument je lahko kvečjemu kaj drugega, denimo nedoseganje ciljev, preusmeritev politike v druge ukrepe ali kaj podobnega.

Vendar dokaza, da ukrep ni dosegal namena, ni. Prej nasprotno. Da je začel delovati, so pokazali zadnji meseci, ko je delež prodanih (oz. novoregistriranih) električnih vozil najprej doseg petino, nazadnje pa četrtino celotnega trga, denarja pa je ob vsakem naslednjem povečanju sredstev zmanjkalo hitreje. Počasi bi se ukrep začel poznati tudi na deležu vozil na cesti in morda celo na obsegu prodanega goriva ter pri merjenju izpustov. Vendar je seveda za to potreben določen čas. Ustaviti zadevo ravno takrat, ko končno dobi pravi zalet in ko zelo očitno dosega cilje, pa je nenavadno.

Poleg tega, kar državni sekretar povsem prezre, so bile subvencije na voljo tudi za rabljena vozila. Z njimi so bila električna vozila lahko cenejša od tistih z motorji na notranje zgorevanje, ali pa so bila vsaj cenovno poravnana. In številke dokazujejo, da so kupci prepoznavali njihove prednosti, tako glede uporabe kot najbrž tudi okolja. Res je, da te subvencije niso bile na voljo za vozila, starejša od treh let, torej niso naslavljale problema tistih državljanov, ki jih ima v mislih visoki državni uradnik, vendar znova lahko ponovim, da dotična skupina preprosto ni ciljna skupina za izvajanje kakršnih koli ukrepov. Država bi morala poskrbeti, da se čim manj državljanov uvršča tja, pri izvajanju drugih politikih, kot je spodbujanje prehoda na bolj zelene tehnologije, pa se nanjo ne bi smela ozirati, ker s tem cilja na druge skupine. Na tiste, ki v praksi imajo možnosti kaj premakniti.

Potem je tu še klasična trditev, »naj trg poskrbi za to.« Tudi tega sem že dotaknil. »Argument« ne upošteva niti različnih izhodišč znotraj trga, kot tudi ne zunanjih stroškov, če se »trg« (kupci) še naprej večinsko odločajo za »tradicionalno« opcijo. V konkretnem primeru stroškov ali izgubljenih prihodkov zaradi slabšega zraka, cene zdravljenj in nepotrebnih smrti, počasnejšega prilagajanja infrastrukture, itd Država bi to področje morala prepoznati kot eno tistih, kjer je treba narediti konkreten premik naprej, vendar se je očitno odločila, da ga bo iz ideoloških vzgibov raje zavirala.

Gotovina je za nekatere kralj

Foto: DepositPhotos

Potem, ko smo dobili (škodljiv) vpis gotovine v ustavo, naj bi zdaj v zakon o dostopnosti in uporabi plačilnih sredstev zapisali še, »da mora biti v vsaki občini bankomat oziroma alternativna dostopna točka.” Pri tem ni povsem jasno, ali naj bi vsaka banka in drugi ponudniki bankomatov imeli tovrstno napravo v vsaki od 212 občin po Sloveniji, ali naj bi se kartelno dogovorili o tem, kje bo kdo prisoten z bankomatom (kartelno dogovarjanje je sicer prepovedano), ali pa bo celo Banka Slovenije ali kdo drug naredil seznam »belih lis,« kot smo ga nekoč imeli za širokopasovne internetne priključke, in potem poziv za pokrivanje teh vrzeli.

Vsekakor se ideja ne sliši pretirano premišljena, kot tudi ne utemeljitve zanjo, češ da imajo državljani na podeželju, še posebej starejši, slabši dostop do gotovine. Pričakoval bi kakšne konkretne podatke in analize, tudi o tem, zakaj sploh nujno potrebujejo gotovino – brezgotovinsko poslovanje je lažje in ne toliko dražje, kot želijo prikazati nekateri -, dobivamo pa govorjenje na pamet in znova »trkanje na čustva« za utemeljevanje državnih politik. To je napačna osnova in prej pot v slabe ukrepe kot karkoli pozitivnega.

The post Populistični razlogi ne morejo biti osnova za odločitve, katere ukrepe izvajati appeared first on Tehnozvezdje.