Populistične geste ob prazniku enotnosti #Ajdapiše

Veseli me, da se končno in po predolgem času državljani pogovarjamo o govoru, ki ga je imel predsednik Vlade na državni proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Praznik, ki smo ga do leta 2005 imenovali zgolj kot dan samostojnosti in je po moji oceni najbolj pomemben državni praznik. Bolj kot dan državnosti, (pa ne negiram njegove veličine!), kajti najprej je moral priti pogum, da bomo to naredili. Najprej je morala biti odločitev, da se upamo in šele nato odločitev, ko niti ni bilo več druge poti, da poprimemo tudi za orožje. Šli smo svojo pot, samostojno in pa kot smo na referendumu dokazali – enotno. Zato mi je tudi všeč, da smo to enotnost dopolnili pri praznovanju. Vsako leto znova se tako lahko spomnimo in predvsem opomnimo, kako pomembna bi morala biti enotnost za državotvornost, kar predsednik Vlade tudi opomni v svojem govoru: »Povezani zmoremo vse,« in se sprašuje, kako nadalje spodbujati to enotnost.

Veseli me, da govorimo o govoru. Govori so namenjeni temu, da v demokratični družbi spodbudijo debato. Namenjeni so temu, da obeležimo neko pomembno zadevo in morda se v današnjih dneh zdi, da se zgolj ponavljajo, pa temu ni tako. Danes žal preveč pozabljamo, da so besede zelo, zelo pomembne. Štejejo dejanja, ne le besede. Toda bilo bi neumno in nespametno, če se ne bi zavedali pomena besed. Samo spomnimo krščanske miselnosti: »… v mislih, besedah in dejanjih …«. Govori pa so namenjeni tudi, ali pa morda predvsem temu, da navdihnejo in opolnomočijo. No, predvsem tega slednjega pa je v v govorih v sodobni Sloveniji veliko manjkalo. In manjka.

Veseli me, da govorimo o govoru.
Žalosti pa, da ne govorimo o govoru samemu, temveč predvsem gesti. Gesti predsednika Vlade, ki je po »uradnem« delu govora vzel mikrofon in se usedel na tla odra.

Gesta, ki jo na družbenih omrežjih v večini, ali pa sem vsaj jaz prebrala zgolj takšne objave, podpirajo. Omenja se, da jim je všeč »človečnost« predsednika Vlade. Prepričana sem, da je bila gesta narejena prav s tem namenom. Z željo, da se politik približa navadnemu človeku.

Žalosti me torej ravno to, da ne govorimo o vsebini govora. Govorimo o »rumenem naslovu«, o neki ekstravagantni, nenavadni gesti, ki je povzročila, da govorimo o govoru, čeprav ne govorimo o govoru. Govorimo o gesti, ki je populistična. In joj, tako naveličana sem tega populizma. Bomo res počasi, leto za leto, prekršili vsa pravila dostojanstva, da se navidezno približamo »navadnemu« človeku?

Težko je v današnjih dneh, ko je vsega preveč in med drugim tudi preveč besed, povedati dober govor. Govor, ki ne bi zahteval, da je oseba, ki govori, nenavadno oblečena ali pa naredi nenavadno gesto. Govor, ki bi bil v okviru tradicionalne in dostojanstvene oblike, pa vendar tako dober v svojem bistvu, da bi sprožil debato. Govor tako dober, da bi navdihnil. Pa naj priznam: težko je. Sama to vidim tudi pri pisanju kolumen, ko dobra vsebina neopazno zdrsne mimo, populistični naslovi pa vedno znova pritegnijo množice.

Če je letos potrebno, da »navaden« človek razume človečnost politika zgolj šele, ko ta sede na tla, namesto da bi se ga njegove besede dotaknile za govorniškim odrom, kaj bo torej potrebno naslednje leto? Kako daleč bomo šli? Bo potrebno na odru sedeti »po turško«, poslušati turbo glasbo in morda priti v kavbojkah ali celo trenirki?

Namen državne proslave ni zabava, je proslava preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. In ravno zato mora biti govor državotvoren, ne pa zabavljaški. Z nepotrebnimi ekstravagantnimi oblekami in neprimernimi gestami kršimo protokol, protokol pa obstaja z namenom in to je, da s svojo protokolarno obliko ohrani svoje bistvo, jedro. In bistvo je govor. Govor, ki mora navdušiti.

Navsezadnje pa se dotaknimo srčice problema: kako človeški pa mora biti glavni voditelj države? Je res ključno, da je on nekdo od nas in da nas »navadne« ljudi razume? Ali ne bi bilo bolj smotrno, da imamo nekoga, ki nas v govoru tako zelo navduši, da vlije pogum in drznost za sprejemanje težkih odločitev, ki pa nas bodo naposled le pripeljale v boljšo prihodnost, v boljšo Slovenijo? V govoru navduši z besedami, nato pa sam s svojim zgledom in dejanji te težke odločitve pogumno tudi sprejme in realizira, za dobro vseh nas. Za dobro Slovenije!

Dragi sodržavljani, čestitke ob prazniku. In hvala vsem, ki ste 35 let nazaj delovali pogumno in enotno.

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.

The post Populistične geste ob prazniku enotnosti #Ajdapiše appeared first on domžalec.si.