Poporodna depresija: prezrta epidemija sodobnega materinstva

Duševne stiske po porodu so pogostejše, kot si priznamo. Pomanjkanje podpore, visoka pričakovanja in biološke spremembe pri številnih materah vodijo v depresijo in anksiozne motnje.

Materinstvo je pogosto predstavljeno kot čas brezpogojne sreče, izpolnitve in harmonije. Vendar pa številne ženske po porodu doživijo povsem drugačno realnost – realnost, prepleteno z izčrpanostjo, dvomi vase in duševnimi stiskami, med katerimi sta najpogostejši poporodna depresija in tesnoba. Kljub razširjenosti so te težave še vedno premalo prepoznane, kar otežuje pravočasno ukrepanje in povečuje tveganje za dolgoročne posledice za mater in otroka.

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) se simptomi hujše poporodne depresije in/ali anksioznosti pojavijo pri približno 10–20 odstotkih žensk po porodu. Ocenjujejo, da v Sloveniji vsako leto s tovrstnimi težavami živi med 1.800 in 3.600 porodnic. Najpogosteje se začnejo težave razvijati med 4. in 6. tednom po porodu, lahko pa se pojavijo tudi kasneje. Trajanje depresivne epizode je različno – v lažjih primerih se izboljšanje pojavi po nekaj mesecih, medtem ko pri nekaterih traja leto ali več.

Poporodna depresija se lahko pojavi izolirano ali v kombinaciji z anksiozno motnjo. V hujših primerih lahko preide v poporodno psihozo, ki je redkejša, a potencialno življenjsko nevarna motnja, zato zahteva urgentno psihiatrično obravnavo.

Vzroki za pojav poporodne depresije so multifaktorski. Ključno vlogo igrajo biološke spremembe – predvsem nenadne hormonske oscilacije (upad estrogena in progesterona po porodu), spremenjeni nevrotransmiterski sistemi in nevrobiološke spremembe v možganih. Znana je tudi strukturna preobrazba možganske skorje, ki vpliva na emocionalno regulacijo in kognitivne funkcije.

K razvoju motnje pomembno prispevajo tudi psihosocialni dejavniki: pomanjkanje socialne podpore, partnerski konflikti, zgodovina duševnih motenj, socioekonomska negotovost in idealizirana pričakovanja o vlogi matere. Perinatalni stres, izčrpanost in osamljenost so pri tem ključni sprožilci.

Psihologinja mag. Iris Čelam, ki se ukvarja s poporodno psihološko podporo, opozarja: »Ena največjih stisk je izolacija. Ženske po porodu pogosto ostanejo same – brez partnerja, ki se vrne na delo, brez širše skupnosti, ki bi jim nudila oporo. Ob tem so izpostavljene neizprosnim družbenim normam o popolni materi, kar povečuje občutek krivde in sramu.«

Poporodna depresija se kaže skozi različne psihične in telesne simptome. Med najpogostejšimi so občutki nemoči, žalosti, razdražljivosti ter izrazita telesna in duševna utrujenost. Zelo pogosti so tudi občutki krivde, manjvrednosti in neustreznosti v novi vlogi, kar vodi v težave s koncentracijo in odločanjem. V hujših primerih se pojavijo misli o samopoškodovanju ali celo škodovanju otroku, kar je sicer redko, a zahteva takojšnjo strokovno pomoč.

Anksiozne motnje v poporodnem obdobju pa vključujejo napade panike, nenehno telesno napetost in vsiljive misli. Telesni simptomi, kot so mravljinčenje, omotičnost, hitro bitje srca ali občutek dušenja, pogosto prestrašijo mater, saj jih lahko dojema kot znake telesne bolezni, čeprav zdravniški pregledi praviloma ne pokažejo organskih vzrokov. Postavitev diagnoze temelji na poglobljenem kliničnem pogovoru, pri čemer se pogosto uporablja presejalni vprašalnik EPDS (Edinburška lestvica poporodne depresije), ki omogoča oceno tveganja že v zgodnjih fazah razvoja motnje.

Učinkovit pristop vključuje kombinacijo psihoterapije, farmakološkega zdravljenja in socialne podpore. V lažjih primerih je lahko zadostna psihološka podpora ali vključitev v skupino za samopomoč. Kognitivno-vedenjska terapija in interpersonalna terapija sta dokazano učinkoviti pri zdravljenju poporodne depresije.

Pri težjih oblikah se predpišejo antidepresivi – običajno selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), od katerih so nekateri varni tudi v obdobju dojenja. Ključno je, da zdravljenje poteka v sodelovanju z osebnim zdravnikom, psihiatrom in po možnosti tudi babico ali patronažno sestro.

»Ženske si najhitreje opomorejo, kadar se počutijo sprejete in slišane. Ključnega pomena je neobsojajoč odnos. Pomaga že iskren pogovor z drugo žensko, ki je preživela podobno izkušnjo,« izpostavlja Čelam.

Kot odgovor na pomanjkanje sistemske podpore je Iris Čelam razvila program »Poporodni oddih«, ki združuje psihološko svetovanje, telesno regeneracijo, vadbo in možnost varnega oddiha z dojenčkom. »To ni razvajanje, to je osnovna potreba mam, ki so v intenzivnem življenjskem prehodu,« poudarja.

Preventivni ukrepi vključujejo tudi širše izobraževanje bodočih staršev o realnostih poporodnega obdobja, večjo dostopnost psiholoških storitev, možnost daljšega očetovskega dopusta in večje vključevanje partnerjev v poporodno skrb. Pomembno je razbiti tabuje, ki materinstvo prikazujejo kot idealizirano izkušnjo brez prostora za dvom, jezo ali žalost.

Potrebujemo sistem, ki bo na prvo mesto postavil dobrobit mame – ne le kot skrbnice otroka, temveč kot osebe s pravico do varnosti, zdravja in opore. Kot poudarja psihologinja: »Če je mama v redu, je v redu tudi otrok. In to bi moralo biti vodilo vsake družbe.«

Petra Znoj