Pomladni Gallusov Oder izbranih 2025

3. Gallusov Ljubljanski abonma – LETNI ČASI – 2024/25

Piše: Franc Križnar

Naslovnica koncertnega lista

Na letošnjem Pomladnem Gallusovem Odru izbranih 2025 v okviru 3. Gallusovega Ljubljanskega abonmaja LETNI ČASI – 2024/25 so v veliki dvorani KGBL na Vegovi 7 (22. mar.) nastopili trije solisti oz. solistke: harfistka Leto Križanič Žorž, kitarist Luka Ravnikar in violinistka Tanja Sonc. Ves čas jih je spremljal (komorni godalni) Orkester Amadeo z dirigentom Tilnom Drakslerjem. Bil je to pravzaprav večer solističnih instrumentalnih koncertov spremljanih z godali, sedem solističnih točk varovancev Ustanove Gallus, ki jo že 35 let vodi neumorni Tomaž Bole. Mladim talentom je ponovno, skupaj s številnimi podporniki, pomagal do novih uveljavitev, saj je šlo v vseh navedenih primerih solistov za bolj ali manj (mednarodno) preverjene mlade (glasbene) talente.

Leto Križanič Žorž z orkestrom

Med prvimi je na oder stopila mlada harfistka Leto Križanič Žorž (2001). Skupaj z orkestrom in ob subtilnem vodenju dirigenta T. Drakslerja smo najprej slišali Danse sacrée et danse profane/Cerkveni in posvetni ples, L. 103 Francoza Claudea Debussyja. S subtilno soigro vseh treh akterjev je bil oder odprt, napoved nadaljevanja pa, s številnimi solističnimi in spremljevalnimi dosežki vseh navedenih, več kot zgledna. Mladi umetniki so že s to prvo in uvodno točko sporeda več kot ogreli polnoštevilno občinstvo in (uspešna) zgodba se je lahko samo še nadaljevala.

Luka Ravnikar z orkestrom

V kar dveh zaporednih točkah se je nato predstavil še en mladi glasbenik, kitarist Leon Ravnikar. Umetnik-kitarist razpolaga z izjemnim in subtilnim odnosom do kitarskega zvoka. Le-tega pa je potemtakem samo še podaljšal v soigro z godali, ki jo je prav tako v precej podrejeni vlogi – spregi s solistom še kako podkrepil dirigent T. Draksler. Najprej je bila na vrsti priredba Cavatine Angleža Stanleyja Myersa, nato pa še Fantazija Španca Joaquina Turine. Bile so to vse več kot prepričljive interpretacije, subtilne izvedbe, ki samo v takih kombinacijah (na odru) še zdrže vse izvedbene kriterije.

Tanja Sonc z dirigentom Tilnom Drakslerjem in orkestrom

Ves drugi del pa je potem do konca tega koncerta solistično držala po konci zagotovo največja zvezda tega večera – violinistka Tanja Sonc. Ne le, da igra na odličen inštrument (francoski mojster Jean Baptist Vuillaume, 1850), pač pa so bile njene interpretacije ne le nadstandardne, pač pa ob njenem (mednarodnem) rangu skoraj že pričakovane. Najprej se je v tem izkazala v enem najbolj popularnih tovrstnih del, 3-stavčnem Vivaldijevem (Italijan Antonio Vivaldi) Koncertu št. 1 v E-duru, op. 8, RV 269 iz cikla Letni časi – »Pomlad.«. Številne (solistične) kadence pa so v njeni igri samo dokazale, da je Sončeva zagotovo prva v vsej tejle vrsti, ki smo jih poslušali tokrat. Godala in še sploh violine iz orkestra pa so obenem in odlično odgovorile njenim izzivom.

Violinistka in harfistka z orkestrom

Solistki-violinistki Tanji Sonce se je v Meditaciji iz opere Thaïs Francoza Julesa Masseneta pridružila še harfistka L. Križanič Žorž. Njuna in skupna soigra je bila prava poslastica tega večera in v tem primeru še en skupni uspeh T. Sonc. Da bi bila njena muzika nenehno preverjana, je »dokazala« še v Valčku/Scherzu v C-duru, op. 34 Rusa Petra Iljiča Čajkovskega. Violina Tanje Sonc enostavno poje in kar je zagotovo eno najbolj trdnih dokazil, da smo imeli pred seboj umetnico velikega formata. Vse to je še enkrat utrdila v dodatku, ko je skupaj z že navedenimi spremljevalci odigrala v popularnem valčku Liebeslied enega najbolj popularnih goslačev polpretekle dove, avstrijsko ameriškega violinista in skladatelja Fritza Kreislerja.