POMISLEKI: Vsaka generacija na svojih barikadah

V Ljubljani smo imeli prejšnji teden že spet knjižni sejem, eno izmed najtehtnejših kulturnih prireditev v prestolnici. Vsako dopoldne so se med policami knjig in trgovskimi štanti množice založnikov vrstile skupine otrok iz bližnjih in daljnih šol, popoldne so prihajali še drugi, željni knjig in slovenske besede. Trajalo je ves teden, vsak dan od jutra do mraka. Kar spodbudno za tako majhen narod! Toliko knjig premore komaj kateri večji narod, toliko založnikov pa gotovo noben. »Ko bi le imeli toliko zdravnikov ali vsaj mehanikov, kakor imamo založniških podjetij,» je vzkliknil kolega, ki sem ga srečal med policami knjig, čakal je na eno izmed predstavitev, ki so se vrstile na pisateljskih odrih v dvoranah Gospodarskega razstavišča!

Doletela me je čast, da sem na enem izmed pisateljskih odrov lahko predstavil knjigo, ki jo je izdala za slovenski jezik in kulturo posebej pomembna Založba tržaškega tiska (ZTT), ena izmed tistih, ki nikakor ne smejo ugasniti. Za slovensko kulturo so pomembne, kajti naš svet se še kar naprej vrti tako, da je tudi po navidezni evropski odpravi meja zamejstvo ostalo neizpodbitno trdna kategorija, tudi trda in boleča. Pred leti (kar nekaj jih je minilo od tedaj, ko smo se gnetli na enem izmed nekdanjih mejnih prehodov in nazdravljali odpravi meja) smo bili prepričani, da bomo pojme, kakor je zamejstvo, odpravili z odpravo meje, pa smo očitno še kar naprej tolikanj okoreli, da se to nikakor noče biti res.

Knjiga, ki sem ji smel pomagati na poti med bralce, je Spetičeva pripoved Na barikadah. Kolega in prijatelja Stojana Spetiča poznam že pol stoletja, verjetno še malo več, tudi njegovo zgodbo poznam z več plati. Predvsem novinarske: kot kolega sva skupaj v Rimu delala vsaj poldrugo desetletje. Pripravil sem se na pogovor o njegovi življenjski, novinarski in politični poti. Vse tri sem spremljal, s Stojanom sva se v rimskih letih srečevala vsaj enkrat na teden, brez njega bi težko pokukal za kulise rimskega dogajanja. Bil je pač senator, pa tvorec slovenskega zaščitnega zakona, pa še marsikaj, skupaj s slavnim Giuliom Andreottijem tudi član parlamentarne komisije Mitrohin, ki je brskala po zgodovini in iskala skrite sodelavce sovjetske službe, našla jih je na desnici. Giulio Andreotti je Stojana neizmerno cenil, ker je veliko vedel in znal svoje znanje posredovati tudi drugim. Večina udeleženih politikov po Andreottijevih besedah ni imela pojma, za kaj gre. Tudi Andreottija sem kakopak spoznal zahvaljujoč Stojanu.

Urednica tržaške slovenske založbe ZTT Martina Kafol pa se je v zadnjem trenutku odločila drugače, k Stojanu in meni je posadila mlado kolegico Antje Gruden, z njo pa tudi knjigo Perspektive. Pa še sama je sedla zraven. In zadela je žebljico na glavico! Nismo se več pogovarjali o preteklosti, ki je v Stojanovem primeru neizmerno zanimiva. Beseda je bila kar naenkrat o prihodnosti, pa o ne zmeraj prijetni realnosti. Najmlajša generacija jo vidi tako, kakor je, prav nič ji ni treba sedanjosti in prihodnosti povezovati z našimi pomisleki. Mladim iz generacije Stojanovih vnukov in vnukinj res ne smemo natovoriti na rame svojih bremen.

Stojan Spetič je vse življenje stal na barikadah, zmeraj je bil komunist, nikoli ni spreminjal barve in temeljnih stališč, tudi potem ne, ko njegove partije tako rekoč ni bilo več. To sem cenil, čeravno se o marsičem iz dnevne politike včasih kot novinarja nisva strinjala.

Antje Gruden, ki je tudi pisala na tehle straneh skupaj z mladimi kolegi, ki so izdali knjigo Perspektive, je bila zame odkritje tega stoletja. Čeravno ne pozna Stojanove zgodovine in ji o marsičem iz preteklosti nikoli niso nič povedali v šoli, ima tako jasne poglede na stvarnost, da se človeku dobro zdi in mu ostane upanje.

Njena generacija rojenih po prelomu tisočletja kakopak ne verjame, da meje ni več, tudi pravljicam o dveh Goricah kot enem mestu se samo nasmehne. Jasno ji je, da nismo en sam kulturni prostor, kakor radi trobimo starejši, pa da je nekoč požgani Balkan naše kulturno središče in ne prihodnje neznosno finančno breme.

Veselilo me je, ko sem spoznaval, da je Antje Gruden kot predstavnica mlade, najmlajše generacije slovenskih razumnikov prav tako na barikadah, kakor je bil Stojan, ki sem ga spoznal, ko je bil skoraj še v njenih letih. Na odru smo Stojanu vsi skupaj, tudi vsi navzoči, voščili za 80. rojstni dan.