3 hours ago
5
Zgodovinska zmaga, so zapisali poročevalci iz Brazilije, ko je v nedeljo staremu predsedniku Luli uspelo nadoknaditi izgubljeno v prvem krogu brazilskih predsedniških volitev in se že četrtič zavihteti na vrh. Mojstrsko je izpeljal podvig, ki se je zdel skoraj nemogoč. Ni jih veliko, ki so sposobni izpeljati tak podvig.
Zgodovinski poraz, so zapisali poročevalci iz Srbije, ko je v nedeljo po poldrugem desetletju padel z oltarja visokorasli samodržec Aleksandar Vučić. Zdelo se je nemogoče, da so študenti izpeljali dve leti trajajočo ofenzivo, skoraj odpihnili so dosedanjo oblast, nadvse podobno tisti, ki jo je vodil prosluli Slobodan Milošević.
Pomembna mejnika sta se zgodila v Braziliji, največji, najpomembnejši, najbogatejši, najbolj razviti državi Južne Amerike, edini veliki in odločilni, ki še ni postala notranje dvorišče samopašnega sevniškega zeta. In v Srbiji, v resnici obrobni, majhni, pa hkrati zmeraj pomembni in marsikdaj odločilni državi na Balkanu. Saj se je spomnimo, kako je prispevala k tej ali oni vojni, precej manj k temu ali onemu miru. Nekoč nam je rezala kruh, za katerega smo sami sejali, sami želi, sami mlatili žito, sami pekli.
Luiz Inácio Lula da Silva je včeraj praznoval 81. rojstni dan, izkušen je in še vedno izjemno zagnan za delo. V treh tednih mu je uspelo poraz spremeniti v zmago, deset milijonov novih volivcev je prepričal, da so šli kljub deževju na volišča, volili zanj in odpihnili dežurnega zastavonošo klana Bolsonaro, 45-letnega Flavia, sina nekdanjega, za 27 let zaprtega predsednika Jaira Bolsonara.
Skoraj pol Brazilije stoji za tem klanom. Skoraj vsi bogati, skoraj vsi visoko izobraženi, vsi desničarji, pa skoraj vsi verniki evangeličanskih cerkva, ki so se polastile Brazilije potem, ko je poljski papež Wojtyla prepovedal teologijo osvoboditve. Mislil je, da je levičarska, da so v njej sami prekucuhi. Druga polovica Brazilcev, zdaj vemo, da za malenkost večja, je stala za Lulo. Skoraj vsi reveži, skoraj vsi manj izobraženi, skoraj vsi katoliki, pa vsi levičarji.
Komaj je govoril Lula, ko je slavil zmago, utrujen je bil, leta mu tudi ne prizanašajo. Nasprotnik Bolsonaro je oznanil, da izidov ne priznava. Njegov besednjak je nadvse podoben besedičenju njegovega očeta Jaira, ko je pred štirimi leti izgubil volitve proti Luli. Poskusil je izvesti prevrat, pa mu ni uspelo, zato so mu naložili 27 let ječe. Prepričan je bil, da ga bo sin pomilostil že svoj prvi dan na oblasti.
V Srbiji se je v nedeljo obrnilo tako, da so ljudje odpihnili vase zaverovanega Vučića. Zmagali so študenti, veliko gibanje, ki ga podpirajo izobraženi Srbi. Presenetljivo je bilo, da je Vučić, ki zna voziti slalom med Brusljem in Moskvo, tudi Pekingom, pa poskrbeti zase, si podrejati državni aparat in vse, kar leze in gre v največji balkanski državi, po preštetih glasovih brez dramatiziranja priznal, da je izgubil. Zmagali so pač zmagovalci. On, Vučić, pač ne bo več predsednik republike, saj je odstopil, pa tudi predsednik vlade ne bo, kakor si je zamislil, saj je njegova stranka izgubila.
Ob vsem zadovoljstvu, ker se je premaknilo v Srbiji in ker je Lula ostal in Donald Trump iz njegove države ni naredil še ene skrajno desničarske satelitske, skoraj bananske republike, je vendar povsem odveč veseljačenje. Nemogoče je spregledati, da je v vseh parlamentih v Braziliji, ki meri osem milijonov in pol kvadratnih kilometrov in šteje 215 milijonov ljudi, odločanje še vedno pretežno v rokah desnice in skrajne desnice. Na obe vpliva klan Bolsonaro, samo iz ožje družine sta v osrednjem parlamentu dva senatorja in dva poslanca. Lula se tudi zaveda, da v četrtem predsedniškem mandatu ne bo zelo lahko najti zagretih in zagnanih, učinkovitih sodelavcev. Večina se je pri koritu v prvih treh mandatih že omastila, v četrtem bo poskušala iztržiti vse, kar bo mogoče.
V Srbiji bo še malo teže. Pretkani, z vsemi žavbami namazani Vučić je skrajno lahkotno odkorakal z odra, pričakuje pa, da bodo zmagovalci volitev prav kmalu zabredli v težave. Študentsko gibanje nima trdnega vodstva, vodstva pravzaprav sploh nima. Strukture, ki bi bile sposobne prijeti za metlo in vsaj malo počistiti Avgijev hlev, si mora šele zamisliti. Vsa država je še vedno v rokah Vučićevih in Vučiću podobnih rokohitrcev in rokomavhov.
English (US)