POMISLEKI: Trump se je dokopal do venezuelske nafte

Ni tako dolgo tega, ko je na medijski trdi desnici po svetu veljalo za zmerjanje, če je kdo komentiral, da se je Donald Trump po letošnjem novem letu in po dolgotrajnem obleganju Karibov in potapljanju mamilarskih čolnov lotil Venezuele, izvedel državni udar in ugrabil samodržca Madura samo zato, ker bi se rad polastil največjih zalog črnega zlata na svetu. Kje pa! Za boj proti mamilarjem je šlo in za obrambo demokracije, so vztrajno trdili. Nihče ni verjel, pa je vsaj v ZDA vseeno obveljalo.

Te dni, konec avgusta, so vendarle prišli na dan z resnico, kolikor so izjave politikov sploh lahko kakorkoli povezane z resnico. Ameriški predsednik, ki iz nebeških višin vodi Venezuelo, in njegova zvesta sodelavka Delcy Rodríguez, ki ji je dovolil biti začasna predsednica, sta oznanila, da sta sklenila največji naftni sporazum v zgodovini tega sveta. O tako velikih količinah se prej res ni mogel pogajati nihče. Tudi Savdska Arabija namreč ne premore toliko nafte kot Venezuela.

Američanom je s sporazumom Trump-Rodríguez pripadlo toliko venezuelskih naftnih zalog, da so svoje naftno bogastvo podvojili. Kar 65 milijard sodov si lahko obetajo iz že potrjenih, dokazanih zalog pod venezuelskim površjem. Venezuela je s 303 milijardami sodov največja zakladnica nafte na svetu. Združene države premorejo samo 46 milijard sodov naftnih rezerv. Njihove zaloge so čez noč zrasle kar za 141 odstotkov. Tako je svojim volivcem oznanil Trump.

Američani, je zapisano v dogovoru, ki sproža polemike in veliko dvomov, bodo dobili sedemnajst naftnih polj, menda predvsem v porečju Orinoka, kjer so zaloge največje. Vsak dan bodo lahko načrpali poldrugi milijon sodov. Stara naftna polja s starimi tehnologijami so pustili Venezuelcem, ki bodo Američanom prispevali svoje najboljše tehnike, veliko jih imajo na zalogi, zadnja leta so bili brezposelni. Venezuela je pred četrt stoletja, ko je prišel na oblast Hugo Chávez, načrpala tri milijone sodov na dan, potem so se po lastni in tudi tuji (ameriški) krivdi potrudili pasti na samo pol milijona sodov dnevno. Spustili so se na raven, ki so jo imeli leta 1950!

Polemike, ki so se razvnele ob zgodovinskih naftnih povezavah, so žolčne, saj je komaj kaj znanega tudi o trenutnih razmerah. Niti to ni jasno, ali Venezuela sploh še razpolaga s svojim bogastvom. Nihče v Caracasu med navadnimi smrtniki ne ve, koliko nafte Američani načrpajo in odpeljejo vsak dan, odkar so izvedli državni udar in odpeljali Madura v svojo ječo.

Madura sicer ne pogreša nihče. Vlada v Caracasu deluje v skoraj enaki sestavi kakor prej, ko jo je vodil Maduro. Samo Delcy Rodríguez je poskočila s podpredsedniškega na predsedniški položaj. Vzorno sodeluje z Marcom Rubiom, Trumpovim zunanjem ministrom, ki je po rodu Kubanec iz Miamija.

Trump in Rubio sta pogajanja o nafti izpeljala v strogi tajnosti. Posrednik je bil venezuelski podjetnik Alejandro Betancourt, o katerem poznavalci pravijo, da je čuden tič s čudno preteklostjo. V poslovnem svetu se je brez izkušenj znašel v Chávezovem času iskanja izhodov iz kriz. Potem je segel na svetovno raven, zaradi domnevnega pranja denarja ga preiskujejo v Švici in Španiji. Za svetovalca sta ga imela Donald Trump in Delcy Rodríguez. O njej pravzaprav ni jasno, ali je res prava predsednica ali morda samo Trumpova zastopnica v Caracasu.

Marco Rubio je nadvse ponosen, ker je izpeljal domačo nalogo, ki mu jo je naložil predsednik. Zagotovil je naftne rezerve, zaradi katerih si je Trump Venezuelo na spletu že narisal kot 51. zvezno državo ZDA. Čavizem, ki je prej vladal četrt stoletja, je prisilil, da dela za washingtonske interese. Hvali se tudi, da je sprožil proces demokratizacije. Pogajanja med vlado v Caracasu in opozicijo so se vsaj navidezno že začela, obe delegaciji so določili v Washingtonu. Marie Corine Machado, ki je lani dobila Nobelovo nagrado za mir in jo takoj podarila Trumpu, prepričana, da bo vladala Venezueli po odstranitvi Madura, ameriški predsednik ne pusti blizu. Tudi nekaterih drugih voditeljev ni povabil, to pa je sprožilo nove hude spore na opozicijski strani.

V Washingtonu oznanjajo, da so se dokopali do največjih zmag in zalog nafte. V Caracasu pa, da so tudi zmagali, saj so si zagotovili denar za razvoj, ohranili pa suverenost. Prav suverenost je vendarle izdahnila že po novem letu, ob ugrabitvi Nicolasa Madura.