POMISLEKI: Tako daleč od boga, tako blizu ZDA

Precej let smo preživeli v Mehiki, z vso družino smo bili tam. Otroka sta hodila v vrtec in potem tudi že v šolo. Nepozabna leta so bila. Da danes pišem o Mehiki, je pravzaprav krivo streljanje na daljnem zahodu te velike države, kjer so v idiličnem kraju Tapalpa ubili enega izmed največjih mamilarskih kraljev tega sveta, rekli so mu El Mencho, po poklicu je bil najprej policist. Ko so ga ubili s pomočjo ameriških satelitov in vohunov, so posebej izurjeni kriminalci po vsej državi kurili tovornjake, sem in tja tudi kakšno hišo, strašili so ljudi, malo tudi pobijali. Skoraj uničili so idilično mestece Puerto Vallarta, kjer smo nekoč kar štiri leta po vrsti počitnikovali, na hribčku nasproti hotela sta imela vsak svojo vilo zakonca Liz Taylor in Richard Burton.

Ker je Mehika daleč in nas novice od tam zadnja leta ne zanimajo več prav posebej, še zmeraj veljajo stare floskule o Mehičanih, takih s sombreri na glavah in pištolami za pasom. Pa je Mehika že dolgo razvita država, tudi bogata je, le ljudje so reveži, tako je pač skoraj povsod na svetovnem jugu. Čez Mehiko potujejo reveži z juga na sever, v ZDA, mislijo, da jih tam čaka Indija Koromandija. Mehičani ne hodijo več na sever tako množično kot nekoč, Američani so jim že zdavnaj zgradili tovarne avtomobilov, potem so to storili še Evropejci. Mehičani so v ZDA razdeljeni na dve vrsti, na braceros in na Chicanos. Braceros so sezonski delavci, ki jim Američani vsako leto na stežaj odprejo meje, naženejo jih šele, ko je konec sezone povrtnin. Chicanos so špansko govoreči domorodci z juga Združenih držav, severnjaki, sedanji gospodarji, so jih osvojili šele v devetnajstem stoletju.

V Mehiki so bile od nekdaj doma pridelava, predelava in trgovina z drogami, vsi so delali za največji trg z mamili na svetu. V mojih dopisniških letih so imeli šefa policije, ki se je pisal Durazo Moreno. General Durazo Moreno. Neverjetno prijazen gospod je bil, ustrežljiv, da je kaj, posebej prijazen je bil do tujih dopisnikov. Dopisnikom je nekoč priredil imenitno večerjo, na koncu je vsakemu od nas izročil pergament, na katerem je pisalo, naj vsak policist, ki ga prebere, kar se da resno jemlje ukaz, da mora z nami, ki imamo take pergamente, ravnati kar se da spoštljivo in ustrežljivo. Vsak pergament je slovesno podpisal pred nami, vsakega posebej je izročil sam general. Enkrat samkrat se mi je zgodilo, da sem moral tisti pergament pokazati policistu, ki me je ustavil in je bil prepričan, da me bo ožel do kosti. Take navade so pač imeli mehiški policisti tiste čase in jih imajo prav gotovo tudi zdaj. Roke so se tresle tistemu policistu, ko mi je vrnil pergament. Duraza Morena so se bali kot hudič križa.

Pozneje, ko smo bivali že na Kubi, je Mehiko pretreslo odkritje, da je bil general Durazo Moreno ob svoji visoki funkciji tudi šef vseh šefov med izvozniki mamil v Združene države. Prijeli so ga, ga izročili severnim sosedom, tam je končal v menda najhujšem zaporu. Slednjega seveda ni mogoče verjeti, tako bogati ljudje imajo tudi v zaporih pet zvezdični komfort.

Šefa policije Duraza Morena so pozneje na položaju šefa kartela zamenjali drugi. Veliko se jih je zamenjalo do sedaj, v nedeljo ubiti El Mencho je bil zadnji, danes ga je gotovo že zamenjal kdo drug. Karteli se med seboj tudi bojujejo. V času Duraza Morena, to smo izvedeli pozneje, so se med seboj spopadali policisti in vojaki, tudi vojska je imela svoj kartel. Promet z ZDA je velikanski, noben trg na svetu ne pogoltne toliko mamil kot ameriški. Ni ga menda Američana, pravijo, ki ne bi vsaj kdaj povohal opojnega prahu. Novodobne umetne droge v Mehiki varijo iz kitajskih sestavin. Ko gre za mamila, je bil El Mencho kakopak veliko večji trgovec od venezuelskega predsednika Nicolása Madura, ki so ga po novem letu ugrabili v Caracasu in ga odpeljali v Washington.

Mehika ima pač to nesrečo, da je - tako radi potarnajo Mehičani - zelo daleč od boga, pa hkrati tako zelo blizu Združenim državam Amerike. Tri tisoč kilometrov je dolga kopna meja, ki jo je Donald Trump ogradil s še višjimi ogradami od predhodnikov. Ograde pa seveda preprečujejo samo vstop navadnim smrtnikom, revežem, ki iščejo košček kruha. Za preprodajalce mamil je vse odprto, mimogrede najdejo prehode, največkrat si jih naredijo s pomočjo ameriških agentov na drugi strani.