POMISLEKI: Rusi nazaj po 35 letih

Kubanci so se včeraj pogovarjali samo o eni temi, ena novica je odrinila vse druge. Beseda je skoraj o čudežu. Vplul je ruski tanker, ki je pripeljal sto tisoč ton nafte. V pristanišče Matanzas kakšnih sto kilometrov vzhodno od Havane je pripeljal nafto in nekaj naftnih derivatov.

Spomnimo se, Matanzas je tisto pristanišče, kjer se je Kubancem zadnja leta zgodilo kar nekaj hudih nesreč, tudi največji požar v zgodovini Kube so zabeležili tam. V zrak so šle tedaj zaloge nafte. Ampak takrat so izgube še nekako zakrpali Venezuelci. Zdaj jih ni več na zemljevidu. Kubancem se je ustavil svet, ko so posebej izurjeni ameriški kavboji ugrabili Nicolása Madura in za vsak primer pobili njegovih dvaintrideset kubanskih čuvajev. Takrat je na Havano padel mrak, od tretjega januarja ni bilo niti kaplje nafte.

Prvi tanker je Anatolij Kolodkin, ki mu je vseameriški cesar Donald Trump dovolil vpluti in pripeljati nafto v tem letu. Cele tri mesece je bila blokada popolna. Odkar so jenkiji ugrabili Madura, prevzeli oblast v Venezueli in postavili svoje namestnike, ki so bili prej Madurovi namestniki, na kubanski otok ni smel noben tanker. Samo barčice človekoljubnih organizacij iz Mehike, pa še od teh sta se dve izgubili na morju in so ju našli šele te dni. Navadne turistične jadrnice so ali pa ribiški čolni, prostovoljci pač ne premorejo velikih modernih ladij, kakor jih imajo vojaki in velike turistične družbe. Zbrali so, kar so mogli, naložili, kolikor so mogli, potem so tavali po morju.

Kubanci so razburjeni, nekateri nadvse veseli, ker bodo morda deležni kakšnega litra bencina, morda tudi luči za kakšno uro zvečer. Hkrati so tudi precej zmedeni. Zakaj neki je celinski gospodar dovolil vpluti Rusom, ko pa prej ni nikomur dovolil, da bi se približal kateremu od kubanskih pristanišč. Kaj neki ima za bregom, se sprašujejo. Morda ima preveč skrbi z vojno, ki jo je zakuhal na drugem koncu sveta in se ne utegne ukvarjati s Kubo in Karibi. Sam pravi, da se Kuba tako ali tako potaplja, režim bo tako ali tako padel, ljudje pa vseeno rabijo malo nafte.

Saj, morda se celinski cesar, ki je zasebno slovenski zet, dela dobrega in prijaznega samo zato, da bodo Rusi odplačali kakšen odstotek dolgov, ki jih imajo s Kubanci. Oholo so jim vladali do začetka devetdesetih let, ko so tako rekoč čez noč pospravili kovčke in zbežali, Sovjetske zveze ni bilo več. Za seboj so pustili pogorišče. Fidel jim je še dolgo let očital, da so jih potisnili v tehnološki muzej, vso najbolj zastarelo robo so jim prodajali, pa je bila Kuba pred prihodom Rusov razvita država, osempasovno avtocesto je premogla po sredini otoka. Tako je Rusom očital Fidel, kadar je bil slabe volje. Sovjetskim politikom je tudi očital, da so se igrali s Kubanci celo v trenutku, ko je bil svet leta 1962 tik pred izbruhom tretje svetovne vojne. Tega tedaj niti Fidelu niso povedali.

Kubanci se še dandanes vozijo v ameriških limuzinah, ki so po Fidelovi revoluciji ostale tam iz časov ameriške nadvlade. Poznejši ruski avtomobili so že zdavnaj zgnili. Traktorji so ostali po poljih, saj ni bilo več delov, pa tudi preveč zastareli do bili, da bi jih bilo vredno popravljati. Samo traktorske zračnice so prišle prav, na njih so tisoči in tisoči pluli čez morje do Miamija. Vsa devetdeseta leta je bil promet zelo gost, potem se je v Venezueli pojavil Hugo Chávez, Kuba je bila spet rešena za četrt stoletja.

Ves čas, od spopada z Američani, ki niso nikoli sprejeli, da so jih za krmilom v Havani zamenjali Rusi, so Kubanci živeli pod ameriškim embargom. To je seveda grozno, hkrati pa ostaja nejasno, zakaj neki v 67 letih nihče ni zmogel zagnati kakršne koli proizvodnje. Zadnja tri desetletja so živeli od turizma, ki ga zdaj ni več, pa od denarja, ki so ga pošiljali sorodniki iz Miamija. Kar tretjino deviznih prilivov so prispevali zdravniki, ki so delali po svetu, nekaj malega tudi zaslužili zase, največji del pogače je vzel delodajalec, kubanska država. Do razpada Sovjetske zveze so Kubanci živeli tudi od krvi svojih vojakov, ki so se tepli za Ruse v Afriki ali Latinski Ameriki.

Rusi se nič ne vračajo, če s Trumpovim dovoljenjem pripeljejo na Kubo en sam tanker. Čisto malo vračajo od tistega, kar so Kubanci nekoč žrtvovali zanje. Trump se pa igra s Kubanci, kakor se s celim svetom.