POMISLEKI: Reforma, verjetno prepozno

Kuba se ne da. Petinšestdeset let po začetku procesa, ki mu pravijo revolucija, to besedo pa pišejo z veliko začetnico, se je predsednik države in šef partije Miguel Díaz-Canel v petek postavil pred skupino novinarjev in jim razložil, da je napočil veliki trenutek, ko je potrebno reformirati državo, partijo, gospodarstvo. Začeti je treba od začetka. Vendar bo tudi začetek šele druga točka načrta, ki se bo začel z odločno obrambo revolucije. Prva bo vendarle vojska.

Bistvene točke nagovora so bile razmeroma kratke, tudi veliko jih ni bilo. Kubanske državne firme naj gredo na prosti trg, trg naj tudi določa vrednost državne devize, v kubanska podjetja naj vlagajo Kubanci, ki živijo v tujini. Državno birokracijo je treba nemudoma decentralizirati in zmanjšati na minimum, samo tako bo mogoče preživeti in se izogniti ubijalskemu stisku ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Sankcije, ki jih vsak dan znova uvaja ameriški predsednik, so morilske, Raúla Castra hočejo imeti v ameriškem zaporu, Díaza-Canela pa pod strogim nadzorom, morda ga kanijo ugrabiti. Kubo so si zamislili kot majhno severnoameriško kolonijo v Karibih, turistični raj za premožne Američane.

Díaz-Canel ni govoril na katerem od velikih trgov, kakor se je dogajalo desetletja dolgo, kadar je hotel ljudstvu kaj povedati Fidel Castro. Tudi njegov brat Raúl je še imel navado govoriti pred veliko množico. Fidela smo tudi novinarji poslušali po šest ali sedem ur, pa nikomur ni padlo na misel, da bi odkorakal, čeravno je bilo vroče kot hudič. Tudi v dvorani je znal govoriti pozimi, takrat smo lahko opazili, da sploh nima napisanega govora, samo listek ali dva z nekaj temeljnimi mislimi. Dan pozneje je bil njegov govor objavljen v celoti. Kar je povedal, je obveljalo za uradne podatke. Ljudje so mu vzneseno ploskali. Novinarji smo imeli privilegij, podarili so nam velike slamnike, še zdaj jih hranim, prinašali so nam vodo, ki je ljudstvo v množici ni imelo.

Miguel Díaz-Canel si v petek ni mogel privoščiti množice. Tudi pripeljati se ne bi mogel nihče, saj ni bencina. Tudi preveč jeze je v državljanih, da bi se jih upal kdo sklicevati na trge. Pripeljejo jih lahko pred poslopje ameriškega veleposlaništva na Malecónu, na proteste zaradi ameriške blokade. Najbolj zanesljivi aktivisti so bili tam, varuhi revolucije, množica bi bila lahko neobvladljiva.

Díaz-Canel se je v petek postavil pod zelenje tropskega grmovja, snemali so verjetno kar na vrtu njegove vile. Nobenega žara ni bilo v njegovem glasu, kar težko ga je bilo poslušati od začetka do konca. Ampak - če sem zdržal sedem ur Fidela Castra, bom zdržal tudi razmeroma kratek nagovor sedanjega predsednika. Priznam, da ni bilo lahko. Predsednik, ki ga je na to mesto postavil Raúl Castro, ta pa še naprej odloča o vsem, govori dolgočasno, tudi morebitna samozavest je nekje skrita. Zelo težko je na Kubi biti naslednik bratov Castro. In vendar je Díaz-Canel izrekel, česar si večna vladarja iz rodbine Castro nista nikoli upala, ali pa hotela. »Pridejo časi, ko so potrebne globoke spremembe«, je oznanil.

Govoril je pametno, času primerno, zamudil pa je vsaj tri desetletja. Kubanci so podobna razmišljanja pričakovali iz Fidelovih ust v devetdesetih letih, ko jim je bilo prav tako hudo kot zdaj, saj so jih zapustili Rusi v svoji tedanji različici, imenovani Sovjetska zveza. Odšli so vsi, ki so imeli v rokah kubanska državna podjetja, Poljaki, Čehi in Slovaki, Bolgari, Madžari, vzhodni Nemci, ki so bili posebej cenjeni in najbolj nedostopni. Takrat so Kubanci ostali sami, nihče ni hotel kupovati sladkorja po višji ceni, pošiljati poceni nafte, skrbeti za dograditev jedrske elektrarne, nihče tudi ni rabil vojakov, ki bi se za sovjetske interese tepli v Afriki ali v Latinski Ameriki.

Takrat je bila priložnost za reforme, ki bi jih pozdravil vsak Kubanec, pomoč bi skoraj gotovo prišla tudi od zunaj. Raúl Castro je tedaj poskusil celo s tržnicami, na katerih bi prodajali kubanski kmetje. Pa se je Fidel ustrašil, da bodo kmetje premočni, da bodo pregnali partijo. Dovolil je začetek turizma, kmečkih tržnic pač ne. Takrat so še obstajali sladkorni mlini, Kuba je izvažala sladkor. Zdaj, ko bi Miguel Díaz-Canel rad reforme, Kuba nima ničesar.