POMISLEKI: Osem desetletij je mimo

Toliko stvari se nam dogaja, da komaj dohajamo spremembe, ki se nam obetajo, kaj šele spremembe, ki nam še grozijo. Pri nas je završalo, kar streslo se je, ko je v nedeljo dobil brco v zadnjo plat naš tolikanj priljubljeni, že kar poveličevani Luka, simbol Teksasa, tudi naše okno v ameriški poslovni svet. Veliki dogodek našega doslej največjega gospodarskega predstavljanja na zahodni polobli se je bližal, ko so Luka odslovili, prodali so ga v Los Angeles. Ne, ne govorim o košarki, čeravno je Luka Dončić košarkar. V mislih imam poteze gospe, ki je na inavguraciji novega ameriškega predsednika stala v prvi vrsti, ob zakoncih Clinton. Nova lastnica Lukovega zdaj že bivšega kluba v Dallasu je, Izraelka, ki je kot zdravnica in raziskovalka delala za izraelsko vojsko in se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja poročila v Ameriko. Milijarderka je, zdaj velja za tretjo po vrsti najbolj pomembno podpornico Donalda Trumpa. Prvi je Elon Musk, ki prav ta čas preureja ameriške finance, najbližji sodelavec novega predsednika je, najbogatejši zemljan, z električnimi avtomobili služi milijarde, v rokah ima omrežje X, tudi popotovanje na Mars načrtuje.

Samo obrobni dogodek je za svetovne razmere Lukovo slovo od Dallasa, je pa simbolno pomemben. Kaže namreč na tektonske premike, ki jih prinaša Trumpov vzpon na prestol natanko osem desetletij po Jalti, ki je začrtala ureditev sveta po drugi svetovni vojni. Ta mesec, te dni, mineva osemdeset let, odkar so Roosevelt, Churchill in Stalin na Jalti zarisali, kar je veljalo za novi red, tudi Združeni narodi so se izvalili iz tega. Enaintridesetkrat so se med vojno srečali poznejši zmagovalci, zavezniki in hkrati tudi že nasprotniki za poznejša obdobja.

Potem smo doživeli še marsikaj, tudi hladno vojno in padec berlinskega zidu, pa globalizacijo in tehnološke revolucije z umetno inteligenco vred. Zdaj se soočamo z novim časom, ko se o novem, prihodnjem obdobju ne pogovarjajo več voditelji največjih držav, zmagovalk v vojni, ampak Donald Trump in Elon Musk. Najbogatejši med vsemi ameriškimi predsedniki v zgodovini in najbogatejši zemljan, doma iz Južne Afrike. Lotila sta se preurejanja sveta po svoji podobi. Svet se jima poskuša prilagoditi, nekateri so navdušeni, drugi prestrašeni, vseh dimenzij pa se vsekakor še ne zavedamo.

V Evropi smo osupnili. Kar naenkrat smo se zbudili iz zimskega sna in ugotovili, da smo prespali obdobje, ko se je po svetu obračalo drugače, kakor smo mislili mi, ki še vedno razmišljamo po starem. Evropa je za nas še vedno središče sveta. Amerika, Azija, pa tudi Rusija se s tem ne strinjajo. Po svoje planirajo prihodnost. Američani nam narekujejo, koliko naj porabimo denarja za orožje, ki nam ga prodajajo, mi pa ne vemo, kako naj bomo še bolj prijazni, prilagodljivi in pohlevni.

Tehnološko smo ostali daleč zadaj, pa čeprav ameriški voz vlečejo znanstveniki, ki so prišli iz Evrope. Tudi Trumpovi so prišli iz Evrope, obogateli so z gradnjo poceni javnih stanovanj za državni denar po vojni, priimek Trump je nemški, njegova žena je prišla iz Sevnice. Ampak Evropa je zdaj na vrsti kot tarča, v katero strelja novi predsednik. Trdi, da Evropa njegovo Ameriko samo izkorišča, ne kupuje njihovih avtomobilov, ki ne dohitevajo več evropskih, noče njihove hrane, ki ni na ravni evropskih standardov. Evropske unije ne jemlje zares, pogovarjal bi se z državami, z vsako posebej. Z velikimi, seveda. Majhni smo neopazni. Če se s carjem Putinom, ki na svet gleda zelo podobno kot Trump, kdaj pogodita, tudi nas lahko na zemljevidu narišeta, kakor bi bilo njima drago.

V vsaki državi, ki jo ta čas hudo tišči k tlom vse, kar ukazuje novi ameriški predsednik, se prilagajajo, kolikor se morejo. Tudi velikanki Mehika in Kanada, ki sodita k severnoameriškemu trgu, stiskata zobe in se prilagajata. Mehika že pošilja svoje vojake na mejo, da bodo odganjali reveže z juga.

Ko so na Jalti Churchill, Stalin in Roosevelt risali svetovne meje za čas po drugi vojni, si najbrž nismo zamišljali, da bo osem desetletij pozneje potomec evropskih priseljencev z nemškim priimkom zase terjal Grenlandijo, pa Panamski prekop, od katerega je odvisen dobršen del svetovne trgovine. Tudi tega, da si želi Kanado kot svojo zvezno državo, ni pomislil nihče niti pred zadnjimi volitvami, se pravi lansko jesen.