POMISLEKI: Niti sladkorja ni več, Kubanci pa preživijo

Devet mesecev že mineva, odkar so Trumpovi Američani tako zelo grobo stisnili za golšo karibske sosede Kubance, da komaj še dihajo. Pa vendarle živijo. Navsezadnje so blokado uvedli že leta 1962, kmalu po tistem, ko so v napad na otok poslali nekdanje vojake Batistovega režima. Slabo so jih pripravili, kubanski nekdanji soldati in njihovi ameriški botri so jo dobili po grbi. Vse to je že zgodovina, skoraj že pravljična pripoved o davnih časih. O velikih junakih, ki so reševali kraljične in zmaju odsekali glavo, kaj eno, vseh sedem glav.

Tako dolgo že traja povest o ljudeh, ki zmeraj preživijo, pa naj bo še tako hudo, da je pravzaprav težko verjeti, kako resnična je. Kubanci, s katerimi se pogovarjam, poznam pa jih že pol stoletja in več, me še zdaj mimogrede spomnijo, kako dobro smo živeli mi, ki smo bili tujci. Kako prijetno je bilo na našem vrtu, kjer smo si lahko privoščili ribo ali meso na žaru, pa sladoled iz slavne sladoledarnice Copelia, tiste v parku nasproti kina v središču mesta.

Zdaj povedo, kako so nam zavidali, ker nam je kmet iz bližnje okolice nosil svež krompir, pa zelenjavo, ki je od doma niso poznali. Tisti kmet je vsakokrat na biciklu pripeljal samo kilo ali dve krompirja, drugič solato, tretjič zelenjavo, da ne bi kdo posumil, kako bogati s prodajo tujcem, dolga ječa bi ga čakala. Nikoli ni zvonil ali odpiral vrtnih vrat, pridelke je pripeljal k sosedom, Kubancem, ki so nam zvečer v temi vse skupaj potisnili čez ograjo. Sosed nasproti je priskrbel ribe, vsi trije sosedovi fantje so jih skrivaj nalovili na plaži, kjer so delali kot čuvaji.

Ribo, veliko in slastno, smo spekli na velikem žaru, ki ga je iz starega železa naredil sosed. V bananinem listu smo pekli, pod bananovci in pomarančevci smo ob nedeljah sedeli v senci, vse popoldne smo se imeli imenitno. Zraven so bili kubanski kolegi, novinarji, ki so slej ko prej povedali, da me nadzirajo, pa smo vseeno postali prijatelji. Pa škof Carlos Manuel je hodil k nam, ki je bil Fidelov sošolec. Šolala sta se pri jezuitih. Ko je Fidel pred dvema desetletjema zbolel in smo novinarji ugibali, ali je morda že umrl, mi je Carlos Manuel pojasnil, da je Fidel čisto v redu. Kako pa veš, sem ga vprašal. Včeraj sem bil pri njem, vsak teden grem. Mi iz stare garde si imamo marsikaj povedati.

Zdaj mi nekdanji sosedi povedo, da jim je pravzaprav zelo težko. Obupujejo, čisto obupali pa niso. Vsak dan čakajo, ali se bo vendarle kaj prelomnega zgodilo. Pa se nič ne zgodi. Tako zelo so stisnjeni v kot, da niti bežati ni kam. O čem bolj pogumnem kot o begu na tuje nimajo navade razmišljati.

Kuba je bila nekoč sladkorna dežela, osem milijonov ton je prinesla vsaka zafra, letna sečnja trsa. Zadnja lani je prispevala samo še 150 tisoč ton. To ni dovolj za domačo porabo, kaj šele za proizvodnjo ruma. Pred revolucijo so imeli tudi kar primerno proizvodnjo riža, pa mesa, tudi mleka. Potem je gospodarski minister Che izračunal, da je bolje in ceneje nasekati toliko trsa, da z njim plačuješ vse drugo. Rusi so dvojno plačevali sladkor, zanj so na otok dobivali nafto in še marsikaj. Ko so odšli Rusi, se je vse podrlo.

Zdaj so Che, pa tudi sladkor, riž in meso že davna preteklost. Tudi turistov ni več, ki so dve desetletji skrbeli za preživetje. Pa Kubanci vseeno živijo naprej. Komaj verjamejo, da res živijo, pa vendarle.

Jedo slabo, pa vendar jedo. Zmrznjene piščance jim v velikih količinah prodajajo severni Američani, tisti, ki jim ne dovolijo uvažati nafte. Tudi drugo meso in dobro hrano za ljudi z denarjem jim prodajajo sosedi s severa. Pred dnevi je pricurljajo, da jim z ladjami iz Miamija dovažajo tudi bencin. Ne dovolj in ne za vse, za elito in za premožne pa ga je za prvo silo menda dovolj.

Kubanski nekdanji sosedi, znanci in prijatelji, kolikor jih še živi na otoku, vedo, da so oblastniki v hudi stiski. Zadnje čase so po šestih desetletjih strogosti nenadoma dovolili prav vse, kar je bilo prej prepovedano. Zasebnik sme imeti tudi po sto zaposlenih, tudi hotele lahko prevzame, če le zmore in če si upa.

Ko bi le še kaj delovalo, bi bile reforme velik korak. Pa ne deluje nič. Uspehe žanjejo samo Kubanci iz Miamija, ki znajo organizirati izvoz blaga v domovino svojih staršev, in potomci kubanskih revolucionarjev, ki znajo uvoženo robo v zasebnih trgovinah prodati premožnim.