POMISLEKI: Nagrada za mir, posvečena Trumpu

En sam mir nas je zadnje čase, tako rekoč po vsem svetu. Mir v Gazi, ki ga je skoval ameriški samodržec Donald Trump, na vrsto pa mir prihaja po genocidu, ki mu je dal pospešek Trump. Amerika ni imela samodržcev, dokler ni v drugo dobila Trumpa in njegove prve dame, ki je naše gore list. Zdaj se znotraj Amerike vse podira, čez čas bomo morda ugotovili, da imamo vsi na svetu zaradi podiranja ameriške demokracije še hujše posledice kot v Gazi zaradi norega Hamasa in norega Benjamina Netanjahuja.

Mir tudi v Venezueli, ki mu botruje ameriški samodržec Donald Trump. Z vojnimi ladjami križarkami, pa jedrsko podmornico in letali, ki potapljajo velike, posebej hitre čolne. Ti najbrž res vozijo mamila, ampak mamil na ameriškem trgu ni nikoli dovolj. Ves svet jih komaj proizvede toliko, kakor jih lahko pogoltne ameriški trg uživalcev opojnih dobrin. Orožje in mamila so v Ameriki najlaže dostopne dobrine, tudi po cenah, ki menda nenehno padajo.

Venezuela mi pride na pamet, ko pomislim na mir samodržca Trumpa tam daleč od ameriških meja, kjer po Trumpovo spet vse sodi na ameriško notranje dvorišče. Simon Bolívar, sin španskih zavojevalcev, je vodil vojno proti kolonizatorjem, za boj je uporabil tudi domorodce in mešance. Pa se je vedno obračalo tako, da še danes odločajo samo beli in bogati. Venezuela se je zadnje četrt stoletja poimenovala Bolívarska republika, domorodci, ki jih je za vojno proti svojim španskim rojakom uporabil Bolívar, so za nekaj časa dobili več besede.

Preživela je četrt stoletja samodržcev, po sovjetsko šolanih na Kubi, zdaj jo spet čaka stoletje maščevanja bogatašev, ki so med diktaturo polkovnika Huga Cháveza in njegovega oprode Nicolása Madura pomagali uničiti, kar ni bilo uničeno zaradi ameriške blokade, pa bančnega ropanja Venezuele, tudi zaradi spretnih pritiskov domnevnih prijateljev iz Moskve in Pekinga, ki so dajali pomoč režimu v Caracasu, vendar to tudi obilno zaračunali.

Na vrhu oblasti v Venezueli je mogoče razmeroma kmalu pričakovati gospo, ki je že zmagala na prejšnjih volitvah, čeprav ji tedaj niso dovolili sodelovati. María Corina Machado je brez dvoma najbolj sposobna med vsemi venezuelskimi politiki, svoje življenje je v času Chávezovega in Madurovega režima posvetila boju. Sama sicer pravi, da boju za demokracijo, v resnici boju za ponoven prevzem oblasti njene kaste. Najbogatejšemu sloju pripada, že njeni predniki so bili lastniki železarske in jeklarske industrije, njen zdaj že bivši mož je eden izmed največjih podjetnikov v državi, ki premore največje zaloge nafte, železove rude in drugih rud, tudi posebej vrednih in redkih. Chávez in Maduro sta z ameriško pomočjo sicer ustavila razvoj, na tuje sta pregnala osem milijonov Venezuelcev, vendar je vse to mogoče hitro nadomestiti. Ob pametnem vodenju in ob oživljeni demokraciji.

V Nobelovem odboru so gotovo imeli pravšnje prišepetovalce, ki so prepričali večino, da si nagrado za mir zasluži María Corina Machado. Političarka, ki se je znala povzpeti na vrh konglomerata opozicijskih sil, ki v Venezueli nikoli niso našle skupnega jezika, zmeraj so bolj škodile sebi kot komu drugemu. Zaklela se je, da bo strmoglavila režim, to ji zdaj uspeva na vseh frontah. Ob ameriški pomoči, ki se utegne na hitro podvojiti in potrojiti.

V Gazi je navidezni mir na ruševinah prišel po genocidu, kakor ga svet ne pomni že desetletja. Antisemitski obračun s Palestinci je bil to, kajti Palestinci so semiti kakor Judje. Ni še čisto pravi mir, za mir bi moral oditi tudi Netanjahu, kakor je pred osmimi desetletji njegov genocidni vzornik Hitler.

V Venezueli se vojna šele približuje, začenja se z ameriškimi križarkami in podmornico, ki oblegajo venezuelsko obalo, češ da svet branijo pred mamilarskimi karteli. Do prihodnjega leta, ko bodo spet delili Nobelovo nagrado za mir, bo morda že mir.

María Corina Machado, ki je lanske predsedniške volitve v resnici zmagala, čeravno ji niso dovolili niti sodelovati, se utegne precej hitro povzpeti na oblast, za demokracijo se bo menda borila do zadnje kaplje krvi. Svojo nagrado za mir je - pošteno in skoraj hvalevredno! - posvetila svojemu idolu, glavnemu podporniku, ideologu moderne svetovne skrajne desnice Donaldu Trumpu. Nobelova nagrada za mir je še enkrat veliko izgubila. Pa - saj ni bilo prvič!