POMISLEKI: Na Kubi ni beračev, ministrica mora oditi

Prvič po 66 letih, odkar na najlepšem in največjem karibskem otoku vlada Revolucija, se je te dni zgodilo, da so ministrici revolucionarne vlade pokazali vrata in jo nagnali iz raja. Uradno je odstopila sama. Ne zaradi ideoloških spodrsljajev, ampak zato, ker si je v govoru v parlamentu dovolila zanikati, da na Kubi ostajajo berači, ljudje pa po smeteh brskajo za ostanki hrane.

Ministrica za delo Marta Elena Feitó je pred televizijskimi kamerami odločno, prepričano in zagnano zatrdila, da so tisti, ki ljudi po ulicah prosijo za drobiž, po smetnjakih pa iščejo skorjice kruha, čisto navadni prevaranti, preoblečeni v berače. V resnici so pijanci, simulanti in ilegalci, je rekla ministrica.

Sprožila je plaz nezadovoljstva, hitro je prerasel dosedanje proteste, ki se kar vrstijo zaradi pomanjkanja elektrike, bencina, hrane in vsega drugega. Kritikam so se pridružili tudi priznani ekonomisti, ki so ministrico vprašali, v kateri državi živi. Boriti se moramo proti revščini, ne proti revežem, je ministrico opozoril v javnosti spoštovani ekonomist, profesor Pedro Monreal, ki se rad oglaša na spletu in mu tudi politični vrh hočeš nočeš mora prisluhniti. Pri nas imamo očitno tudi ljudi, ki se preoblečejo v ministre, je v spletnem komentarju ministrico ošvrknil Monreal. Nezadovoljstvo zaradi ministričinih izjav se je neverjetno hitro širilo, tudi Kubo obvladuje spletno širjenje informacij, vladnih glasil nihče več ne bere.

Predsednik države Miguel Diaz-Canel je dogajanje presekal tako, da je svojo ministrico poslal domov, ukazano ji je bilo, naj odstopi. Po svoji volji. Noben minister na Kubi pa ne more odstopiti kar tako, če mu tega ne ukaže partija. Marta Elena Feitó je ubogala, prva je bila, ki so jo poslali domov.

Prenevarno se je igrati z ognjem v trenutku, ko se vsa država spominja obračuna z mladimi demonstranti pred štirimi leti, je ocenil predsednik s svojo ekipo. Enajstega julija leta 2021, v času covida in praznih hotelov, popolnoma prazne državne blagajne in zaradi mladine, ki med počitnicami nima kam, se je otok stresel. Režim se je v zmedi, ki jo pri žandarjih povzročijo nemiri, znesel nad malo večjo skupino nezadovoljnih študentov, ki se jim je precej na hitro po vsej državi pridružilo veliko vrstnikov, ko so izvedeli, da so kolege pretepli in jih zaprli.

Po štirih letih razmere niso veliko drugačne kot ob času študentske male vstaje, podobne kateremu koli študentskemu zborovanju v Evropi, ki ga nihče ne opazi, ker nikomur ni mar. Nekaj sto mladih je še vedno v zaporu, vladajočim iz Palače Revolucije na Trgu Revolucije pa nikakor ne gre na roko tudi mednarodna ugotovitev, da v resnici niso bili spuščeni na prostost niti tisti, za katere so v Vatikanu mislili, da so prosti, ker jih je osvobodil rajnki papež Frančišek. Jorge Mario Bergoglio, ki ga v Rimu novi papeški priskledniki prav na hitro potiskajo v pozabo, je namreč lani dosegel osvoboditev več kot petsto mladih zapornikov. Režim pa je vse to počel s figo v žepu, marsikdo med osvobojenimi se je bil primoran vrniti za zapahe.

Nedavno je ameriški naslednik papeža Frančiška v Havano poslal svojega posebnega odposlanca. Niso mu sicer posvetili posebne pozornosti, jasno pa je vendarle bilo, da je prišel povedat, da v Rimu niso tako neumni, da bi verjeli izjavam havanske vladajoče druščine.

Ljudi iz Palače Revolucije pa ta trenutek morda še bolj od Vatikana in padle ministrice moti fant, ki se piše Castro in je vnuk očeta revolucije Fidela Castra. Fant, ki se rad slika v posebej luksuznem starem neprebojnem mercedesu 500 SEL svojega deda, se namreč požvižga na vse, tudi na zgodovino svoje družine, na spletu ima več kot sto tisoč sledilcev, ki mu ploskajo, ko odkriva nasprotja svoje domovine.

Na svoji spletni strani mladenič Sandro Castro, ki je sin Fidelovega sina Alexisa, odkrito piše o pomanjkanju, revščini, o temi, ker ni elektrike, o bencinu, ki ga ni. Razkriva kontraste, ki jih dobro pozna, saj živi v privilegiranem svetu vladajoče družine. Režimska trobila na spletnih straneh ga zmerjajo, da je ideološki sovražnik, navadni »drekožer«, bedak, izdajalec svoje družine in domovine.

Fant jim prav na kratko odgovarja: »Obsodite me, Instagram me bo osvobodil!« Sredi prejšnjega stoletja je bil tako samozavesten njegov ded.