POMISLEKI: Morda pa ne vemo, kaj se nam dogaja

Morda pa nam res še ni čisto jasno, kaj se nam dogaja. Kdo ve, kaj bodo nekoč, ko bo sedanje obdobje mimo, pisali naši kolegi, če bodo časniki sploh še obstajali. Bodo prizanesljivi do nas, ki nam ni jasno, kaj se dogaja okrog nas in z nami, bodo temu ali onemu politiku, državniku, vplivnežu, lahko oprostili, ker ni ničesar razumel in se je odločal drugače, kakor bi velevala zdrava pamet? Kar spomnimo se, britanskim državnikom nikoli niso odpustili, ker niso doumeli, kdo je Hitler in kaj namerava, Francozi svojim tedanjim še zdaj ne oprostijo, ker so se znašli brez hlač, ko so vkorakale nemške divizije. Morda pa niso vedeli, kaj se jim dogaja, slepili so se, da bo vse v redu. Roke so si oprali, pa niso opazili, da so se umivali v gnojnici, ne v čisti vodil.

Prav malo je državnikov, politikov še manj, ki znajo pri polni zavesti izreči, kar mislijo. Državnikov je na svetu namreč malo, politikov in politikantov pa na milijone. Državniško se zna obnašati, denimo, sedanji italijanski predsednik Sergio Mattarella, tudi nekdanji italijanski premier Mario Draghi opozarja politike, ki so v sedanjih časih na položajih, da se Evropa ne zaveda, kje se je znašla, kdo ji obrača jadra, ko sama ne najde pravšnjega vetra. Oba sta po drži in morda celo po duši državnika, ne zgolj politika za vsakdanjo rabo. Ne eden in ne drugi pa o konkretnih stvareh ne odločata. Opozarjata, svarita pred zmotami. Karavana pa gre naprej. O miru in vojnah odločajo drugod, mir je samo eden, vojn je veliko.

Bojim se, da v naših logih, v podalpski deželici, ki postaja vse bolj neopazna, pa čeprav je formalno pomembna v Varnostnem svetu Združenih narodov, ta čas ni nikogar, ki bi mislil, kakor sta sposobna misliti Mattarella in Draghi. Navsezadnje jih tudi v rimskih palačah konkretnega odločanja ni. In drugod po Evropi tudi ne prav veliko. Evropa, to ji poskuša dopovedati tudi Draghi, pa pred njim že marsikateri človek zdrave pameti, se ne zaveda, v kakšnem blatu se je znašla, kako nemočna je, kako obrobna, kako so mimo nje odhiteli časi, ko se je lahko šopirila, spominjala je na pave v versajskih vrtovih.

Odkar je v Washingtonu na tron že drugič sedel slovenski zet, se stvari šele zares postavljajo na svoje mesto. Car Putin je spet prišel do prave veljave, nič več ni hudič nekje ob robu, mirovna omizja so se iz New Yorka preselila daleč na arabske širjave, posredniki niso v svetovni organizaciji izvoljeni predstavniki, posrednik je savdski princ, ki je dal pred leti razsekati novinarja v Carigradu. O miru v Ukrajini se pogovarjajo Rusi in Američani, ne Ukrajincev ni zraven in ne Evropejcev, ki so v Ukrajino zmetali toliko denarja in orožja. Evropa se je užaljena zbrala v Parizu, skeli jo, ker je nihče nič ne vpraša, še omembe ni vredna. Pokazali ji bodo, kar so se veliki, velika dva pravzaprav, zmenili med seboj.

Prav vse je drugače, kakor je bilo. Tudi pariško srečanje v ponedeljek je bilo sestavljeno po drugačni logiki, kakor je tista, ki jo ima v mislih Mario Draghi. Po svoje elitno je bilo, po svoje tudi skrajno logično glede na razmere na bojiščih in na trgu. Zbralo se je jedro, ki ima možnosti za resno spoprijemanje z novo situacijo, druge so pustili doma, premajhni so, premalo vojakov imajo in premalo orožja. Francozi imajo edini na naši celini atomsko bombo. Zato morda so v ponedeljkovo evropsko elitno druščino povabili Britance, pa čeprav so nas pred petimi leti tako oholo zapustili.

Zdaj nas Evropejce verjetno čaka še kakšno darilo, ki si ga nismo želeli. Denimo spremembe v notranjih ravnotežjih držav članic naše evropske skupnosti, ki je vsak dan manj podobna pravi uniji, sposobni o čemerkoli resno soodločati. Milijarderski prisklednik novega ameriškega vladarja že prišepetava Nemcem, koga naj volijo, tudi drugod bo vplival na naslednje volitve, še malo, pa nam ne bo več jasno, kdo nam narekuje lastne misli, kdo nam usmerja odločitve.

Še najbolj me skrbi za nas, vse Slovence v evropskih mejah, še bolj pa za jedrne Butale, za dolino šentflorjansko, ki kar tekmuje, kdo si bo izmislil večjo neumnost in kdo bo komu bolj škodoval. Vseh skupaj nas je za predmestje katere od velikih prestolnic, s katerimi se po pomenu in specifični teži primerjamo, pa se med seboj ne zmoremo dogovoriti prav o ničemer. Preveč je petelinov in kokoši nesnic za tako majhen kup gnoja sredi dvorišča.