POMISLEKI: Leon zmaguje, Le Pen tudi, Rupnik pa ne

Zadnji konec tedna je med evropskimi državami največ pozornosti pritegnila Francija, dežela onkraj Alp, ki je znala marsikdaj nositi zastavo. Morda jo tudi tokrat, pa ni čisto jasno, ali v dobro ali ne. Dva dogodka sta jo postavila na prve strani časnikov, vsaj na videz prav nič povezana med seboj, pa oba izstopajoča. Po Parizu, Lurdu in Metzu je zmagoslavno korakal vatikanski vrhovni vodja Leon XIV., po osemnajstih letih je bil prvi cerkveni vladar, ki je uradno obiskal Francijo, najbolj sekularno, od Vatikana neodvisno državo Evrope. V ozadju je na volitvah za francoski senat zgodovinsko zmago slavila skrajna desničarka Marine Le Pen, prvič bo dobila senatno skupino, od dosedanjih treh je število njenih izvoljenih ljudi v zgornjem domu poskočilo na petnajst.

Oba dogodka sta pomenljiva, vsak po svoje, seveda. Marine Le Pen je prav prišla do izraza šele, ko je papež Prevost, po očetovi strani je bila mati njegovega dedka Francozinja, že opravil, kar se je med njegovimi aktivnostmi zdelo zanimivo tudi Francozom. Obisk bo gotovo pustil tudi nekaj sledi, pa nikakor toliko sadov, kolikor jih utegne obrati Marine Le Pen po nedeljskih volitvah v senat. Uspeh v nedeljo ji namreč daje veliko upanja za predsedniške volitve. Prvič se lahko nadeja skoka do Elizejske palače, kjer domujejo francoski predsedniki. Njena družina se za to tolče že desetletja, velikokrat je bila poražena.

Papež je za široko javnost preglasil vse druge dogodke. Njegov predhodnik Frančišek je bil sicer kar trikrat v galski deželi, pa nikoli uradno, kot državnik, samo kot cerkveni pastir, kar seveda ne šteje toliko. Še bolj kot o izogibanju Franciji bodo morali za vatikanskimi obzidji odgovoriti na vprašanje o tem, zakaj neki v celem desetletju papeževanja ni niti pomislil, da bi šel vsaj enkrat domov, v Argentino. Vse druge dežele tam doli je obredel več kot enkrat, svoji domovini se je zmeraj spet spretno izognil.

In medtem ko se je Bergoglio v Franciji udeleževal samo romanj, je Američan in hkrati Perujec Prevost v Parizu zbral pri maši vsaj 700 tisoč ljudi, med njimi kar veliko vernikov. Zmagoslavno se je vozil po Elizejskih poljanah med špalirji navdušenih katolikov. Upoštevati velja, da v Franciji k maši hodi največ pet odstotkov ljudi, morda celo manj. Ker je zbral toliko navdušenih ljudi, si je Prevost lahko privoščil glasne zahteve, naj Francija kljub svoji sekularnosti stopi korak nazaj in dovoli, da imajo katoliki enakopravno vlogo v družbi. Da ne bodo dijaki in študenti v svojih okoljih drugorazredni in odrinjeni samo zato, ker so pobožni, je opomnil.

V Franciji si je papež Prevost pridobil veliko odobravanje že s tem, da je podprl obračun s tistimi katoliškimi duhovniki, ki so se umazali z zlorabami otrok in mladih. Francija pri tem stopa veliko korakov naprej, pred, denimo, Slovenijo ali Italijo. Opravili so resne raziskave zadnjih sedmih desetletij in ugotovili, da so duhovniki v tem obdobju zagrešili spolne zločine nad 330 tisoč mladimi. Tako velikih številk si drugod v Evropi niso upali nikjer objaviti.

V Lurdu, največjem romarskem središču, je molil z bolniki, ki tja hodijo že skoraj dve stoletji v upanju na zdravje, in se je posebej sestal z žrtvami duhovnikov. Slovenska cerkev je bila tam ob papeževem obisku nenehno navzoča, čeravno je ni nihče omenil. Papeža so namreč vozili po romarskem središču mimo skrbno zakritih zidov in oken. Prav tam je pred leti sijal največji in najbolj hvaljeni mozaik na svetu. S sodelavci, med katerimi je bilo kar nekaj slovenskih teologov in umetnikov, ga je izdelal Marko Rupnik. Slovenski likovni umetnik, nagrajen s Prešernovo nagrado za življenjsko delo, teolog, nadvse uspešni pridigar, ki je znal kadarkoli in kjerkoli napolniti vsako cerkev. Odkar so ga redovnice njegovega jezuitskega reda obtožile zlorab, je dobil vlogo črne ovce. Njegove stvaritve zakrivajo z blagom ali deskami, z vatikanskega spleta so jih odstranili, kar ni bilo lahko, saj je več desetletij kot prva zvezda božjih umetnosti dobival največja naročila. Tudi zdaj še ustvarja, njegova umetniška delavnica deluje po vsem svetu. Preiskuje ga vendar samo vatikansko pravosodje, po kanonskem pravu, ki je notranji pravilnik cerkvene ustanove.