poletna humoreska

 

(fotka:GROK)

Bil je plešast, a ni imel brkov

»Koliko kilometrov je še do Kendovega dvorca?« sem vprašala starejšo gospo v sivo-črni jopi, ki je pred cvetličarno nasproti cerkve prodajala pelargonije in bršlinke. Za spoznanje sem se nagnila skozi okno, potem ko sem zapeljala na pesek pod bližnjim kostanjem.

»Ne slišim vas dobro,« je zavpila, obenem pa se je s prsti potegnila za levo uho, kar je verjetno pomenilo, da je bodisi gluha bodisi je hrup mimoidočih avtomobilov s seboj odnesel tudi moje vprašanje.

»Kje zavijem proti Kendoveeeeeeem dvorcuuuuuuuuuuu?« sem še enkrat poskusila srečo. Kazalci so se malo prehitro pomikali proti šesti uri, ko bi se morala sestati z Damjanom.

Ženski je zažarel obraz. Dvignila je roko in pokazala nekam nad mojo glavo. Nato se mi je nasmehnila in prikimala, ko je videla, da sem presenečeno skomignila z rameni.

»Na desno, pa ste tam!« je zakričala na ves glas.

Možakarja, ki sta kakšnih deset metrov naprej pred neko gostilno pila pivo, sta, verjetno zaradi moje nevednosti, dvignila pogled in se drug drugemu nasmehnila.

Pomahala sem ji z roko, v kateri sem držala mobitel, in se odpeljala naprej.

Za vsak primer sem še enkrat poklicala v službo.

»Kje se potikaš, Zmajčica?« se je razveselil Janez, ko me je zaslišal.

Jezno sem se namrdnila. Nisem si mogla pomagati: vsakič, ko sva bila na zvezi, sem se spomnila vseh tistih strastno glasnih glasov, ki sem jih lani, ko smo snemali neko oddajo v Metliki, slišala iz sosednje sobe, ki si jo je delil z Melito.

»Kaj nisi že doma?« sem ga vseeno vprašala, potem pa se spomnila, da nisem klicala zato, da bi pokramljala z njim, temveč ker sem hotela še enkrat preveriti, ali se nisem zmotila pri uri srečanja z Damjanom Slabetom.

»Ne boš verjela, ampak tudi on je poklical, in to ravno takrat, ko smo predvajali novice. Hm, nekaj pomembnega je naročil zate, pa sem pozabil, kaj,« je še dodal.

Zdelo se mi je, da se kar topi od sladkorja, v katerega je zamesil besede, ki so se usedale v moje uho. Suho sem se nasmehnila.

»Ne blefiraj. Vem, da ga nisi niti poslušal,« sem ga prekinila in zmanjšala hitrost, kajti na levi strani ceste sem opazila ogromno stavbo, za katero sem sklepala, da je šola.

»Kdaj greva midva na kavo?« je Janez še zmeraj mlel na drugi strani.

Očitno je bil spet razgret, zato sem ga pustila govoriti. Če se je lotil mene, je to pomenilo, da je trenutno brez ženske. Telefon sem položila na sedež in zapeljala na parkirišče.

Damjan me je že čakal. Sedel je za okroglo mizico, na kateri je stala čaša belega vina, in zdolgočaseno pogledoval okoli sebe.

Še enkrat sem pokukala v torbico. Diktafon je bil na svojem mestu. Previdno sem ga vklopila; pri znanih pisateljih človek nikoli ne ve, kaj jih bo pičilo.

Z odločnimi koraki sem se namerila proti terasi, moški, ki je po več kot dveh letih končno privolil v intervju, pa je počasi dvignil kozarec, da mu je natakar dolil še malo vina.

Videti je bil starejši, kot sem se ga spomnila z redkih fotografij, ki sem jih našla na spletu. V resnici je bil tudi večji in močnejši. Moral je reči nekaj zabavnega, kajti natakar se je vljudno nasmehnil in brez prave potrebe še enkrat zakrožil okoli mize.

Neodločno sem se ustavila kakšen meter ali dva pred njima in vljudno zakašljala. Oba sta se hkrati obrnila k meni in za trenutek se mi je celo zazdelo, da je bil Damjan osupel, ko me je zagledal.

»Kaj želite, mlada dama?« je dejal in širok nasmeh se mu je razlezel čez vedri obraz.

Prijateljsko, a tudi radovedno me je opazoval. Njegove smejoče se oči so se sprehodile od superg, v katerih so tičala bosa stopala, pa vse do sončnih očal, ki sem jih zataknila v komaj ukrotljive lase. Nehote sem zardela.

»No, pa sva se končno srečala!« sem proti svoji volji zajecljala. Presneto:zdelo se mi je, da je ta presneta izdajalska rdečica zacvetela povsod tam, kjer ne bi smela.

»Oprostite, ker nekaj minut zamujam. Še nikoli nisem bila v Idriji, sem gor pa tudi ni bilo lahko najti poti …«

Moški je z dvema prstoma prijel kozarec in ga nato zaobjel z dlanjo.

»Imate prav. V tujem kraju se je po navadi težko znajti. Prisedite, da ne boste po nepotrebnem stali. Prostora je, kolikor hočete.«

Prikimala sem in se zahvalila natakarju, ki mi je pridržal stol, potem pa je neslišno izginil za prvimi vrati, ki so vodila v dvorec.

»Četudi bi človek živel milijon let, bi kljub temu nenehno vzdihoval za minljivostjo življenja,« je navrgel, medtem ko sem se udobno namestila, položila torbico na stol ter molila, da je na diktafonu še dovolj prostora. Kot po navadi sem ga pozabila preveriti.

Natakar se je neslišno prikazal tokrat za mojim hrbtom in še meni natočil kozarec vina.

»Radgonska penina, najboljše, kar imajo,« se mi je nasmehnil Damjan in njegov pogled je vprašujoče obstal na mojem vratu.

»Nekaj ste govorili o minljivosti življenja,« sem dejala in mu vrnila pogled.

Še nikoli se mi noben moški ni zdel tako privlačen kot on. Imel je bistre in zvedave oči, ki so odkrito in brez slepomišenja polzele po meni ter mi brez besed dopovedovale, kaj jih mika.

»Brezupno, mar ne?«

»Ne razumem.«

Vprašujoče sem ga pogledala in še pravočasno ujela nasmeh, ki se mu je zarisal v kotičkih ust.

»Iskanje smisla. Tudi v ljubezni. To dvoje sem imel v mislih.«

Besede so se porazgubile v vetru, ki je zavel čez hrib. Po dolgih letih sem spet okušala vznemirljiv občutek, da svojega življenja nimam trdno v rokah. To mi je bilo všeč: tla, ki se spodmikajo pod nogami! Ko sem lani prebrala njegovo predzadnjo knjigo Vonj po milini, me je že pri tretjem ali četrtem poglavju prešinilo, da sem se do ušes in še čez zaljubila vanj. Kaj podobnega se mi še nikoli ni zgodilo. Vsak, ki bi imel le malo soli v glavi, bi mi dejal, da sem otročja, trapasta in brez pameti. Kajti v pisatelje se zaljubljajo najstnice, ne pa babnice pri slabih petdesetih. Ali tam okoli.

Ko sem spet spregovorila, je imel moj glas precej nataknjen prizvok:

»Ljubezen je, ko bi raje umrla kot živela brez ljubljene osebe.«

Hudič frdamani. Kaj mi je, za boga svetega, da sem to zinila?!

Najraje bi se udrla v tla, toda besed se ni dalo več potegniti nazaj.

Damjan se je naslonil nazaj. Mislila sem že, da bo vstal in odšel, kajti na stolu se je obrnil, kot da bi nameraval vsak hip prav to storiti. A se je znova nagnil naprej, globoko proti meni, me prijel za roko in dejal:

»Od kod vam take misli, spoštovana gospa?«

»Manica sem. Za prijatelje Manca.«

Prikimal je, nato pa nežno objel moje prste s svojo ogromno šapo.

»Kakšen moški, madona!« sem pomislila in se predala mravljincem, ki so se v vročem zaletu začeli sprehajati od stopal pa vse do vratu.

Odprla sem mapo, v kateri sem imela list z vprašanji. Previdno sem ga položila na mizo in ga na hitro preletela. Vse, kar sem v zadnjih treh tednih spravila skupaj, se mi je v tistem trenutku zdelo butasto in nepotrebno.

»Ste že bili kdaj zaljubljeni?« je nadaljeval in me radovedno opazoval izpod čela.

Sumničavo sem nagrbančila obrvi in prestavila kozarec iz ene roke v drugo.

»Seveda. Logično. Bila sem tudi poročena,« sem zinila zmagoslavno, kot da bi to, da z nekom skočiš v zakonski jarem, danes sploh še kaj pomenilo.

Očitno je razmišljal podobno, kajti nagnil se je nazaj in se na ves glas zasmejal.

»Tudi jaz sem poročen, pa kaj?!«

»Brezupno?«

Srčno sem si zaželela, da bi rekel, da mu žena ničesar več ne pomeni.

»Točno tako. Kraljica mojega srca se je spremenila v brezzobo ščuko, ki mi hoče odgrizniti nogo.«

»Želel bi si predstavljati, kakšni ste, ko koga zares ljubite …«

Zamišljeno me je opazoval.

»Nekam preveč resni ste za poklic, ki ga opravljate,« je dodal in me poskusil prijeti za roko.

Obraz je približal mojemu.

»Najraje bi vas kar tukaj poljubil,« je dahnil, nato pa se z rahlim vzdihom naslonil nazaj, verjetno zato, ker ga je zmedel moj butasti pogled. Ali pa je opazil, da sem ob njegovi bližini zatrepetala in zlezla vase.

»Je za vas danes prvič?«

Ne vem, zakaj, ampak še zmeraj me je vikal.

»O, ne, ne, podobnih srečanj sem imela že nešteto,« sem pohitela in se nasmehnila.

»Potem imate izkušnje?«

»Seveda. Moram pa reči, da se veliko raje srečujem z moškimi kot z ženskami. One so mi preveč izmuzljive in nikoli ne vem, na kakšen način me bodo potegnile za nos.«

»Z ženskami? Ne recite mi, da vas lahko tudi babnice pritegnejo?«

Skomignila sem z rameni.

»Občasno. Čeprav je na področju, ki ga pokrivam, več žensk kot moških.«

Opazila sem, da z mojim odgovorom ni bil najbolj zadovoljen.

Zamišljeno se je zazrl v daljavo. Ko je že tretjič nagnil prazen kozarec k ustom, sem vedela, da je nekaj narobe. Nervozno sem lomila prste pod mizo in molila, da ga nisem s čim užalila. Sicer sem računala na to, da so pisatelji čudni, muhasti in nepredvidljivi, a da bi jih spravil iz tira nepomemben klepet o ljubezni … Ne, ne, to bi bilo pa res malo preveč.

»Lahko se še naprej pogovarjava o ljubezni,« sem prekinila mučno tišino, ki je legla med naju.

»O ljubezni ali o seksu? Kaj vam je ljubše?«

»Kakor želite. Odločite se sami!«

Zavohala sem njegovo vodico po britju, ki me je nežno pobožala po licu. Pomislila sem, kako bi bilo, če bi me objel s svojimi močnimi rokami, me stisnil k sebi in se potem odločno in vdano zakopal med dojki, ki bi se izmuznili iz odpete bluze.

»Me slišite …?«

Stresla sem z glavo. Očitno mi je nekaj govoril, jaz pa sem bila z mislimi nekje drugje in ga nisem slišala.

»Vprašal sem vas, ali se v moškega, s katerim zlezete v posteljo, tudi kdaj zaljubite …«

Kakšne neumnosti pa govori?! Seveda se zaljubim, kakopak. Drugače sploh ne bi spala z njim.

»Mar moški res želite, da vam ženska govori o ljubezni, medtem ko si jo vzamete?«

Niti sanjalo se mi ni, zakaj sem to rekla, a besede so že sfrlele iz ust in ni jih bilo več mogoče potegniti nazaj.

»Ženskam, ki jih ljubim, ne pišem pesmi, če ste to mislili.«

Seveda ne. To itak vsi vedo, da ste skregani s poezijo. Jim pa zato napišete roman, je vrelo v meni, četudi sem ustnice trdno stiskala skupaj.

»Kaj pa potem?«

Radovednost je bila premočna, da bi bila tiho.

»Če so nežne in strastne in če mi dovolijo, da se z njimi ljubim tako, kot želim, jih ob slovesu dvakrat udarim po ritnici. Plus vse ostalo, kar spada zraven, se razume,« je rekel in me napeto opazoval skozi priprte veke.

Najin pogovor mi je bil vedno manj všeč. Urednik bi me lastnoročno postavil pred vrata, če bi namesto intervjuja v članku opisala Damjanovo razmišljanje o seksu.

Naj se naredim neumno in ga raje začnem spraševati o njegovi zadnji knjigi? Ali pa o ponesrečeni zvezi z avstrijsko pesnico Ingrid Doring? Hm, mogoče bi bilo bolje, da ga pobaram, zakaj je v zadnjem romanu dovolil, da glavna junakinja umre, preden se zbliža z moškim, ki ga je srečala na morski obali …

Sekunde so tekle, jaz pa še zmeraj nisem vedela, kaj bi.

Damjan je počasi vstal. Bil je visok, močan in izjemno privlačen. Pogled na tisto malo trebuha, ki mu je silil izza pasu hlač, je bil prej kot ne vznemirljiv. Vzbujal je domišljijo in dražil poredne misli, ki so se v grozdih obešale vsevprek ter me silile, da sem mu sledila z očmi, namesto da bi ga prosila, naj sede nazaj, da nadaljujeva pogovor.

»Greva, čas je že,« je rekel in me prijel za roko.

»Vam tukaj ni všeč?« sem se začudila, a mu vseeno sledila.

Zasmejal se je in mi hkrati položil roko čez ramena.

»Prav lepo je, a morda za spoznanje preveč neudobno.«

Pisatelji! To so pa res čudni ljudje!

Na stopnišču me je prijazno spustil naprej.

»Zgoraj bova lahko sama. Nihče naju ne bo motil,« je rekel zamolklo.

Ko sem se ozrla čez ramo, sem opazila, da o nečem napeto razmišlja.

Skomignila sem z rameni.

V svoji karieri sem naletela že na cel kup čudakov. Če se je še eden želel pogovarjati v hotelski sobi, sem mu bila pač pripravljena ustreči. Za dober intervju sem bila pripravljena iti tudi čez trupla.

Ustavila sva se pred vrati številka 21. Iz žepa je potegnil ključ in počasi odklenil. Se mi je samo zdelo ali pa mu je roka res za spoznanje zadrhtela?

Pogled skozi okno je bil čudovit. Spodaj sem videla Idrijo, ki se je kopala v večernih meglicah. Visoki hribi, katerih imen nisem poznala, pa so jo z vseh strani stiskali v tesen objem. Odprla sem vrata, ki so vodila na balkon, in ko sem pogledala proti vrhovom macesnov, ki so se dvigovali v nebo, me je za trenutek zaščemelo v grlu. Sončni žarki so postajali vse bolj leni in počasni, tople sledi, ki so jih puščali na obrazu, pa so bile polne čarobnosti trenutka, ki je zlagoma ugašal v prihajajoči večer.

Počasi sem se obrnila, še zmeraj prevzeta od vsega lepega. Malo je manjkalo, pa bi pozabila, zakaj sem sploh prišla.

In potem sem ga zagledala.