Poleti se na nebu pokažejo tudi ti nenavadni nočni oblaki

Nebo včasih zasveti šele takrat, ko dan že odide. Poletni večeri znajo presenetiti tudi ljudi, ki so prepričani, da so na nebu videli že vse. Po sončnem zahodu se nad severnim obzorjem občasno pojavijo tanki, modrikasto srebrni pasovi, ki niso podobni običajnim oblakom. Ne prinašajo dežja, ne zastirajo sonca in se ne premikajo kot kopasta oblačnost nad hribi. Videti so kot svetleče niti, razpete visoko nad Zemljo.

Gre za nočnosvetleče oziroma noktilucentne oblake, ki jih pogosto označujemo tudi s kratico NLC. Spadajo med najbolj nenavadne pojave v ozračju, saj nastajajo tako visoko, da jih ne moremo primerjati z oblaki, ki jih opazujemo podnevi. Prav zato imajo za opazovalce poseben čar. Na nebu se pokažejo le v določenih razmerah, najpogosteje poleti, in za kratek čas ustvarijo prizor, ki ga marsikdo najprej zamenja za sled svetlobe ali zelo oddaljeno meglico.

Nebeški pojav, ki ga ne vidimo sredi dneva

Nočnosvetleči oblaki so najvišji oblaki v zemeljski atmosferi. Nastajajo približno 82 do 84 kilometrov nad površjem, v območju mezosfere, kjer so razmere povsem drugačne kot v spodnjih plasteh ozračja. Tam je zrak zelo redek, temperature pa lahko padejo izjemno nizko.

Njihova posebnost je, da jih ne opazimo takrat, ko je nebo še svetlo. Vidni postanejo šele po sončnem zahodu ali pred sončnim vzhodom, ko je Sonce že pod obzorjem, nižje plasti atmosfere pa so v senci. Visoko nad nami so ti oblaki še vedno osvetljeni, zato na temnejšem ozadju neba zažarijo v modrikastih, srebrnih ali rahlo belih odtenkih.

Kdaj imate največ možnosti, da jih opazite?

Najbolj ugodne razmere za opazovanje so v poletnih mesecih, na severni polobli predvsem med majem in avgustom. Najizrazitejši so v tednih okoli poletnega solsticija, ko je geometrija osvetlitve najbolj ugodna. Običajno se pojavljajo med 50. in 65. stopinjo severne geografske širine, občasno pa jih lahko opazimo tudi južneje, tudi iz naših krajev.

Najbolj se splača pogledati proti severnemu delu neba. Pojav je pogosto viden nizko nad obzorjem, zato pomagajo odprt pogled, čim manj svetlobnega onesnaženja in jasen večer brez nižje oblačnosti.

Pravi trenutek je kratek

Najboljši čas za opazovanje je po koncu civilnega mraka, ko Sonce pade dovolj nizko pod obzorje, a še vedno osvetljuje visoke plasti atmosfere. Pogosto se omenjajo razmere, ko je Sonce med približno 6 in 16 stopinjami pod obzorjem. Takrat je nebo že dovolj temno, oblaki v mezosferi pa še vedno dobijo svetlobo.

Noctilucentni oblaki

Kako nastanejo nočnosvetleči oblaki

Nastanek teh oblakov je povezan z drobnimi ledenimi kristali. V najvišjih plasteh atmosfere se vodna para oprime zelo majhnih delcev, na primer prahu, ostankov meteorjev ali drugih drobnih jeder, okoli katerih se lahko oblikuje led. Zaradi izjemne višine in nizke temperature nastanejo zelo tanki oblaki, ki jih podnevi praviloma ne opazimo.

Nočnosvetleči oblaki so zato drugačni od dežnih oblakov ali poletnih nevihtnih kop. Njihova sestava, višina in način osvetlitve jih uvrščajo med pojave na meji med meteorologijo in raziskovanjem zgornjih plasti ozračja. Za običajnega opazovalca pa je pomembnejše nekaj drugega: niso nevarni in sami po sebi ne napovedujejo nevihte.

Zakaj svetijo, če je noč

Ime lahko nekoliko zavede. Ti oblaki ne svetijo sami od sebe. Videti so svetleči, ker odbijajo sončno svetlobo. Medtem ko so kraji na tleh že v temi, visoko nad nami Sonce še vedno doseže ledene kristale. Ti razpršijo svetlobo in na nebu ustvarijo značilno modrikasto srebrno svetlikanje.

Prizor je lahko zelo nežen ali presenetljivo izrazit. Včasih so vidni le kot komaj zaznavni pasovi, drugič se razporedijo v valove, mreže, tančice ali zavite svetle proge. Prav zaradi teh oblik so priljubljen motiv med ljubitelji neba in fotografi.

Kratek sprehod v zgodovino opazovanj

Prvi znani zapisi o nočnosvetlečih oblakih segajo v leto 1885, kmalu po izbruhu vulkana Krakatau. Takrat so raziskovalci in opazovalci po svetu poročali o nenavadnih svetlobnih pojavih v ozračju. Domneva se, da je vulkanski izbruh v visoke plasti atmosfere poslal veliko drobnih delcev, ki so lahko prispevali k izrazitejšemu nastanku teh oblakov.

Izraz noktilucentni oblaki naj bi pozneje uveljavil Otto Jesse, ki je v 19. stoletju v Berlinu opravljal zgodnje meritve in opazovanja. Pripisujejo mu tudi eno prvih fotografij tega pojava, posneto poleti leta 1887. Od takrat so NLC oblaki postali pomemben predmet znanstvenega zanimanja, saj lahko razkrivajo spremembe v zgornjih plasteh ozračja.

Pojav, ki zanima tudi sodobno znanost

V zadnjih desetletjih so nočnosvetleči oblaki deležni dodatne pozornosti, ker se zdijo v nekaterih obdobjih pogostejši ali vidni širše kot nekoč. Znanstveniki pri tem preučujejo temperaturo mezosfere, količino vodne pare, vpliv delcev iz vesolja in spremembe v ozračju. Za dokončne razlage je potrebnih veliko podatkov, a pojav ostaja dragocen kazalnik dogajanja visoko nad vremenskimi sistemi, ki jih poznamo iz vsakdanjega življenja.

Kako jih ločiti od navadnih oblakov

Navadni oblaki so po sončnem zahodu običajno temni ali sivkasti, saj so v senci. Nočnosvetleči oblaki pa se pojavijo kot svetli pasovi na temnejšem nebu, pogosto v smeri severa. Imajo svilnat, valovit ali mrežast videz. Njihova barva je lahko srebrna, modrikasta ali hladno bela.

Pomembna razlika je tudi čas opazovanja. Če nekaj svetlega ostane vidno po tem, ko so običajni oblaki že potemneli, je možnost za NLC večja. Vseeno jih ni mogoče napovedati z gotovostjo za vsak večer. Potrebna je prava kombinacija razmer visoko v atmosferi in jasnega pogleda s tal.

Pomaga tudi preprosta fotografija

Sodobni telefoni lahko ta pojav pogosto ujamejo bolje, kot ga oko zazna v prvem trenutku. Pri fotografiranju pomaga mirna roka, opora ali stativ, pogled proti severu in nekoliko daljša osvetlitev. Tudi preprosta fotografija z domačega dvorišča lahko pokaže valovito strukturo, ki je s prostim očesom manj izrazita.

Poletni večeri imajo še eno skrivnost

Nočnosvetleči oblaki niso vsakdanji prizor, zato imajo med opazovalci posebno vrednost. Ne zahtevajo teleskopa, drage opreme ali odhoda v gore. Potrebujejo le jasen poletni večer, odprto severno obzorje in nekaj potrpežljivosti.

Morda se bodo pokazali kot komaj vidna srebrna koprena, morda kot osupljiv preplet svetlih valov. V obeh primerih opomnijo, da nebo ni zanimivo samo podnevi ali ob nevihti. Najbolj nenavadni prizori se včasih razkrijejo šele po tem, ko večina ljudi že neha gledati navzgor.

To so popoldanski oblaki, ki nakazujejo večerne nevihte

Nad Gorjanci so se pojavili oblaki, ki so videti kot NLP – a znanost jih dobro pozna

Na nebu se dogaja predstava Venere in Jupitra, ki jo lahko vidite s prostim očesom

Vremenska napoved za dopust in morje: kje gledati, da vas vreme na obali ne preseneti

Objava Poleti se na nebu pokažejo tudi ti nenavadni nočni oblaki se je pojavila na Vse za moj dan.