»Pokojninski sistem potrebuje tujce«

Če kdo misli, da so pokojnine in pokojninski sistem tema populacije srednjih in starejših let, se krepko moti. Včeraj popoldne je na fakulteti za ekonomijo tržaške univerze okrog 300 študentov prisluhnilo predavanju Else Fornero, ugledne ekonomistke ter nekdanje ministrice za delo in socialno politiko v vladi Maria Montija. Ta je poslušalcem, katerim je zaupala, da je pred tako številno publiko vedno ganjena, na preprost način pojasnila, da pokojninski sistem v Italiji temelji na medgeneracijskem sporazumu, kar pomeni, da delovno aktivno prebivalstvo prispeva sredstva za upokojeno generacijo.

Za uvod jim je predstavila teorijo potrošnje življenjskega cikla, ki jo je predlagal Nobelov nagrajenec Franco Modigliani, po čigar mnenju naj bi bila potrošnja skozi življenje stabilna, medtem ko se razpoložljivi dohodek spreminja. Profesorica ekonomije na Univerzi v Torinu je mladim položila na srce, naj študirajo, naj si zavihajo rokave in poskusijo najti čim boljše delo, tistim, ki pri iskanju niso tako uspešni, pa je svetovala, naj hodijo vsak dan na zavod za zaposlovanje, vidijo, če obstajajo izpopolnjevalni tečaji in ugotovijo, kaj potrebujejo podjetja.

»Delo mora postati v središču naše obnove,» je dejala predavateljica, ki je ob robu predavanja poklepetala tudi z novinarji. Ko smo se med skupinskim intervjujem predstavili kot novinarji slovenskega časopisa Primorski dnevnik, se je za hip zamislila in pristavila, da je bila pred časom na Bledu in da je bila navdušena nad lepotami tega kraja. Tudi tam je predavala o pokojninskem sistemu.

Profesorica Fornero, zakaj vaše pokojninske reforme, ki je začela veljati leta 2012 in je kot pogoj za prejemanje polne pokojnine določila dopolnjenih 66 let starosti, kljub številnim kritikam z vseh strani do zdaj nihče ni odpravil?

Ker bi bila odprava te reforme iracionalna in ker bi to prineslo finančno katastrofo. Mi smo to reformo sprejeli v kritičnem trenutku, ko je država tvegala bankrot. Ko mi očitajo, da je reforma šla na roko bankam, odgovarjam, da to ni res. Reforma zadeva povprečne družine, varčevalce, ki so imeli na strani majhne prihranke za denimo vzdrževalna dela na strehi ali kaj podobnega. Reforma je bila nujna za stabilnost in če jo bodo odpravili, bo ta ogrožena.

Zakaj?

Ker bi se spet začel višati spread (razlika med donosnostjo italijanskih in nemških obveznic, op. ur.). To bi izničilo rast in zvišalo zadolženost države.

Demografske spremembe so postale izziv človeštvu. Prebivalstvo se naglo staro, razmerje ljudi nad 65 let v primerjavi s številom ljudi med 20 in 65 let bo nesorazmerno. Kako bi se bilo treba lotiti tega problema in poskrbeti, da financiranje pokojnin ne bi postalo resen problem?

Meni se zdi smešno, ko politiki govorijo o demografski krizi. Demografi na to opozarjajo že vsaj 20 let. Rodnost pada že vrsto let, življenjska doba pa se k sreči podaljšuje. Demografija je kot kraški kamen, ki vas v teh krajih obdaja. Kamen se oblikuje počasi, a njegovo oblikovanje je neizprosno. Govoriti, da smo v krizi in da je treba sprejeti ukrepe za zajezitev krize, je nesmiselno. V resnici se soočamo s strukturnim problemom, ki ga moramo začeti reševati zdaj, a prve rezultate bomo dosegli čez 25 let.

Več v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.