Pohod za življenje v Mariboru: življenje je dar, ne kazen

“Vedno se ljudje iz teme prestavijo v luč,” je med drugim dejala Urša Cankar Soares, organizatorka Pohoda za življenje, ki je potekal minulo soboto v Mariboru. Poudarila je, da za spremembo mnenja nikoli ni prepozno.  Kot primer je navedla A. B. Johnson, ki je bila osem let predsednica klinike za splave, danes pa je ena največjih aktivistk za življenje na svetu.

Tako kot v Kopru pred mesecem dni so tudi v Mariboru udeleženci – med njimi številne družine in mladi – opozarjali na znanstveno dejstvo, da srce bije že 22. dan po spočetju. Da je otrok v materinem telesu človek, da ima človeški DNK, ki je edinstven in unikaten, ter da je torej svoja oseba, ne del matere. Pohoda se je udeležilo na stotine ljudi.

Organizatorji pohoda za življenje se ob tem sprašujejo, kako je sploh mogoče, da obe strani trdita, da zagovarjata osnovne človekove pravice. “Kaj je bolj osnovna pravica? To, da sploh preživiš pod maminim srcem? Ali to, da lahko brez posledic in brez odgovornosti spiš naokrog, tvoj otrok pa plača ceno za tvojo promiskuiteto? Kaj je bolj osnovna pravica? To, da zate poskrbijo, če imaš posebne potrebe, ali da te eliminirajo zaradi njih?” je nadaljevala.

Poudarili so, da se nad otroki z Downovim sindromom izvaja pravi genocid. “V porodnišnici se pogosto sliši: ‘Žal nam je, da ga nismo spravili pravi čas.'” Spregovorila je tudi Bernarda Žohar, mati deklice z Downovim sindromom. Z možem sta hitro začutila, da takšen otrok ni kazen, temveč dar. “In res, ona nas uči, kaj je v življenju bistveno: ljubezen, bližina, lepi odnosi.” Tudi njena hči je na odru povedala nekaj besed.

Foto: zajem zaslona

Na oder je za konec stopila tudi Vesna Malenšek, mati sina z avtizmom, ki je povedala, da je pri 22 letih, ko je pričakovala otroka z invalidnostjo, o invalidnosti praktično ničesar ni vedela. “Morda bi celo verjela in rekla, da je bolje, da takšnega življenja sploh ni vredno živeti – ne meni, ne mojemu otroku. Danes vem, da bi bila to največja napaka mojega življenja, ker bi mi kazali in govorili, česa moj sin ne zmore, ne pa, kaj vse lahko postane.”

Zaradi občutka, da bi se morali namesto o dostojanstveni smrti več pogovarjati o dostojanstvenem življenju, je aktivno sodelovala že pri kampanji proti evtanaziji.

Foto: zajem zaslona

“Ne želim Slovenije, ki ljudem ponuja vedno nove načine za končanje življenja. Slovenije, ki se prehitro sprijazni s tem, da nekatera življenja niso dovolj vredna. Meni pa je ustvarjanje okolja, ki ljudem daje razloge za življenje, odgovornost vsakega posameznika, vključno s politiki,” je zaključila.

Naslednji Pohod za življenje bo potekal 3. oktobra v Ljubljani.

T. B.