Pogovori s skladatelji – Diana Novak

Recenzija koncerta: Pogovori s skladatelji – Cikel 1808: DIANA NOVAK, Nenad Firšt, trije inštrumentalisti-člani Ansambla MD7

Piše: Franc Križnar

Napovednika koncerta

V letošnjem jubilejnem letu – ob 80-letnici Društva slovenski skladateljev (DSS) se nadaljujejo njihove številne aktivnosti. Tako so na minulem 4. ali zadnjem koncertu sezone 2024/25 serije z naslovom Pogovori s skladatelji – Cikel 1808 v njihovi koncertni-Kogojevi dvoranici skupaj s skladateljico Diano Novak (1982) nastopili trije člani-inštrumentalisti njihovega rezidenčnega Ansambla MD7: flavtist Matej Zupan, klarinetist Jože Kotar in pozavnist Žan Tkalec. Na sporedu pa je bila glasba Francoza Andréja Joliveta (1905-1974) in naše, že omenjene Diane Novak.

N. Firšt in D. Novak

S pogovorom sta uvedla tale koncert (19. mar.) moderator Nenad Firšt (sicer tudi umetniški oblikovalec tega ciklusa, ki je nadomestil napovedanega dr. Aleša Nagodeta) in protagonistka, skladateljica in uršulinka D. Novak. Ta, uvodni del koncerta je poimenovan V fokusu. V njem pa smo v prijetnem in dokaj neformalnem, vsebinskem delu spoznali življenjsko pot, šolanje in uspehe ter opus skladateljice. Nenazadnje pa tudi marsikatero podrobnost dokaj sodobno zastavljene skladbe z naslovom Večerni odmev. Ta je doživela na koncertu tudi svojo praizvedbo. Skladbo je avtorica oblikovala po načelu: zasedba-naslov-skladba sama. Umetnica, ki deluje tudi kot pedagoginja in še kaj, je razložila svoj večerni mir (od tu tudi naslov skladbe), svoj odnos do modernizmov, ki jih v delu ne manjka, saj delo v začetku samem izhaja iz enega samega tona (pozavne).

M. Zupan in J. Kotar

Koncert pa sta uvedla v duu flavte in klarineta najprej dva vodila slovenska pihalca: flavtist Zupan in klarinetist Kotar, oba tudi profesorja na ljubljanski Akademiji za glasbo. Njuna interpretacija 4-stavčne Sonatine za flavto in klarinet (Andantino, Quasi cadenza, Inetermezzo – Vivace; 1961/62; 11 min.), inštrumentalnega dua francoskega glasbenega modernista A. Joliveta iz prve polovice 20. stol., je minila v izjemni spregi skladateljevih zapisov in izvajalskih poustvaritev. Umetnika sta z delom tako v tonskem pogledu in prilagajanju enega z drugim, z vsemi tehničnimi vrlinami, ki so temelj njune muzikalnosti, več kot uvedla že napovedano noviteto …

M. Zupan, J. Kotar in Ž. Tkalec

… to je predstavljalo novo delo D. Novak, Večerni odmev za flavto, klarinet in pozavno. Umetniki: M. Zupan, J. Kotar in Ž. Tkalec so delu dodali še nemalo glasbenega odra. Skladbo sta tako z igranjem zunaj dvoranice in med prihodom na oder pričela najprej oba pihalca, skozi druga vrata pa se jima je oglašal še pozavnist. Skoraj 10-minutno delo je prikazalo nemalo tonskih kombinacij med vsemi tremi inštrumenti. Da pa je bila tudi ta izvedba na več kot odlični ravni vseh interpretacijskih pogledov, velja dodati že omenjenim kvalitetam obeh pihalcev (Zupan & Kotar) še pozavnista Ž. Tkalca; sicer člana Orkestra SF. On je pravzaprav s svojim fundamentalnim, temeljnim tonom ves čas igral vlogo (vokalnega) »Večernega ave« (po Antonu Foersterju!) v sicer Večernem odmevu.

Finale z vso četverico: vsi trije izvajalci in skladateljica D. Novak

Celotna zgodba tega večera je bila tako več kot izpolnjena, njegova vsebina in oblika pa tako v kontekstu vsega pozitivnega. Vse to veje iz številnih (glasbenih) akcij cehovskega, strokovnega DSS. Prenekaterim kriterijem njihovih akcij in poslanstvu skoraj ni kaj dodati.