Pogoltnost vlade plačujete na bencinski

4 days ago 40

Slovenski davki daleč nad povprečnjem držav organizacije OECD, prav tako pa imamo nadpovprečno inflacijo. Levi oblastniki se radi branijo, da je slovenska inflacija posledica mednarodnih razmer, a če se poglobimo v podatke pogosto pridemo do neprijetne resnice: visoka inflacija je med drugim tudi posledica visokih davkov. Na primer pri ceni litra goriva.

Kot je izpostavil profesor Miro Haček ima Slovenij, skupaj z Romunijo, najvišje dajatve in davke na liter goriva v regiji. V primerjavi s Poljsko je davek na liter 95 oktanskega goriva kar 19 centrov višji, z Avstrijo 14 centov višji, s Hrvaško 7 centov višji in v primerjavi s Hrvaško 15 centov nižji. Gre torej za neposreden vpliv požrešne države na naše denarnice.

Preberite še: Hrvati od danes točijo 12 odstotkov cenejše gorivo kot Slovenci

Slovenska država torej v primerjavi z regijskimi tekmeci pobere občutno več davščin na liter goriva. To razliko pa občutite čisto vsakič, ko greste na bencinsko črpalko. Večina Slovencev je t. i. dnevnih migrantov, ki hodijo na delo v Ljubljano. Cene goriva tako neposredno vplivajo na standard ljudi.

Spomnimo, da je pred časom prekipelo celo državni naftni družbi Petrol (del lastništva kotira sicer tudi na borzi), ki je vladajočim nalila čistega vina glede tega, kdo dobi kakšen delež cene goriva. Na spletu so se takrat pojavile slike iz Petrolovih bencinskih servisov, kjer je na ročici za točenje goriva in na računih napisan prerez cene litra goriva, kjer piše:

“Hvala za vaš nakup! 52% Vašega računa za gorivo so dajatve državi. Lani ste za dajatve plačali 33% manj. Od litra goriva država dobi 0.80 evra, Petrol 0.073 evra.”

Da država pobere levji delež cene goriva, je sicer splošno znano dejstvo, kljub temu pa je marsikomu še vedno nepoznano in razmišljajo, da od visokih cen goriv najbolj pridobijo MOL, Petrol in Shell – kar seveda ni res, saj praktično ne živijo od prodaje goriva, ampak svojih trgovin, kjer vsakodnevne stvari iz običajnih trgovin prodajajo po višjih cenah.

Država odira tako ljudi kot korporacije

Spomnimo, da naftna podjetja na leto zaradi vladne regulacije cen goriv na avtocesti na leto zgubijo več sto milijonov evrov – gre predvsem za ukrep, ki škodo slovenskim davkoplačevalcem pa tudi slovenskim naftnim podjetjem. Saj. Pri tem pa vlada, predvsem Robert Golob in njegovi tovariši iz Levice – kot pri vseh drugih dejavnostih – naftna podjetja predstavlja kot pohlepna in na tiho vzpodbujajo mit, da naftni trgovci od litra goriva zaslužijo najmanj evro čistega dobička.

Po tem, ko je leta 2022 uvedla ponovno regulacijo cen [z uredbo o oblikovanju cen določenih naftnih derivatov, s katerimi je vlada trgovcem z gorivi omejila marže], je Petrol najprej vložil predlog za mirno rešitev spora pred državnim odvetništvom tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Lani je nato Petrol državo tožil za 107 milijonov evrov izgubljenega dobička. Pričakovano Petrol prav tako ni uspel s pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti – ustavno sodišče je pobudo s sedmimi glasovi proti enemu zavrglo in Petrol napotilo na tožbo za povrnitev premoženjske škode zoper državo, ki pa še vedno poteka.

Podobno kot Petrolu se dogaja običajnim ljudem

Očitno Petrol razume, kakšno igro igra država. V državljanih želi vzbuditi občutek, kot da so naftna podjetja pogoltni kapitalisti, ki želijo še več od mastnih dobičkov, ki jih služijo že danes, s tem pa si vlada umije roke pred politično-finančno odgovornostjo, ki jo je raje obesila na pleča zasebnega subjekta. Državna družba z milijardnim prometom si seveda takšne akcije lahko privošči, manjši podjetniki (ki jih država izkorišča prav tako kot Petrol) pa nimajo svojih megafonov in morajo biti tako kot prebivalci Sibirije in Jakutije glede odločitev, ki se zgodijo v Moskvi.

Del višjih cen goriv je posledica vladne odločitve iz leta 2023, ko je zvišala davek na dizelsko gorivo za neverjetnih 44 odstotkov. V ceno goriv (bencin in dizel), zemeljski plin in kurilno olje namreč takrat vključili obveznost plačila okoljske dajatve za onesnaževanje zraka z emisijo ogljikovega dioksida (CO2).

Prav tako na vsaki položnici za elektriko in od vsakega litra goriva plačujemo ogromne dajatve za t. i. zeleni prehod, specifično tudi za prehod na električno mobilnost. O javni mreži električnih polnilnic pa se medtem sploh ne pogovarja. Večina denarja iz skladov, kamor se stekajo sredstva za prehod na električno mobilnost, gre za subvencije dragih športnih terencev za bogate, ne pa za nujne stvari, kot sta nadgradnja omrežja in vzpostavitev polnilnih postaj, kar je sploh predpogoj za električno mobilnost.