POD PREPROGO: Šminka odpada, kaže se pošast

Kitajski predsednik Xi Jinping je te dni spodrinil Donalda Trumpa s piedestala glavnega akterja na globalnem odru. Najprej je v Tianjinu zbral voditelje skoraj 30 držav na 25. vrhu Šanghajske organizacije za sodelovanje (SCO), potem v prav tako številni družbi v Pekingu proslavil 80-letnico zmage nad Japonsko v drugi svetovni vojni. Oba dogodka sta izzvenela kot prikaz kitajske moči, ki je - še prej kot vojaška - ekonomska, tehnološka in politična.

Težišče globalnih ravnotežij se z Atlantika pomika na Evrazijo. Zgodovinski prehodi trajajo desetletja, so pa simbolični trenutki, ki jih zaznamujejo. Vrh evrazijskih velesil, največje gospodarske - Kitajske, največje po populaciji - Indije, največje po obsegu in naravnih virih - Rusije, je morda en tak prelomni trenutek. SCO deluje že četrt stoletja. Predhodnico, Šanghajsko skupino, so Kitajska, Rusija, Kazahstan, Kirgizistan in Tadžikistan ustanovili že leta 1996, pet let kasneje je z vstopom Uzbekistana zveza pridobila zdajšnje ime. Združuje deset članic z Indijo, Pakistanom, Iranom in Belorusijo, dve državi opazovalki in 14 partneric v dialogu. SCO je azijsko jedro zveze Brics, ki zajema še države v Latinski Ameriki in Afriki.

Sporočilo iz Tianjina je, da Kitajska cilja na novo vodilno vlogo. Strategija pozicioniranja je zasnovana tudi v luči svetovnega socialnega vrha Združenih narodov, ki bo novembra v Katarju. Njegov cilj bo opredeliti globalno družbeno pogodbo v dinamiki svetovnega razvoja ter preseči naraščajoča neravnovesja med geografskimi območji in znotraj posameznih držav.

Na vrhu SCO so izstopale politične obveze, napačno pa bi bilo podcenjevati tudi konkretne premike. V brk EU, ki se je lahkomiselno odpovedala ruskemu plinu za štirikrat dražjega iz ZDA, sta se Xi in Vladimir Putin dogovorila za nov plinovod Power of Siberia 2, ki bo Kitajski dobavljal dodatnih 50 milijard kubikov plina, še prej pa bodo zdajšnje plinovode ojačili z 48 na 56 milijard kubikov, pol tega, kar je do sankcij Rusija izvažala v EU.

Xi je partnerjem ponudil 84 milijard dolarjev naložb, 2 milijardi juanov (275 milijonov dolarjev) nepovratnih sredstev in 1,3 milijarde dolarjev posojil, zlasti pa pozval k ustanovitvi nove razvojne banke SCO za uvedbo alternativnega plačilnega sistema, ki bi zaobšel ameriški dolar in Trumpovo izsiljevanje. Balzam za ušesa Narendre Modija, ki so ga 50-odstotne carine ZDA Indiji prepričale, da je modro preseči stare zamere in stopiti v sodelovanje s Kitajsko.

Peking ponuja tudi sodelovanje na področju umetne inteligence, vesoljskih programov in zelene energetske tranzicije, kjer je Kitajska pridobila že nedosegljivo tehnološko prednost, medtem ko se ZDA in EU vse bolj pogrezajo v fosilno preteklost. Po političnem pomenu izstopa Predlog za reformo svetovnega reda, ki sloni na petih načelih: suverena enakopravnost, mednarodno pravo, multilateralizem, na ljudi osredotočen pristop in konkretni ukrepi. SCO se ponuja kot »sila stabilnosti v nestanovitnem svetu« in »katalizator za reformo sistema globalnega upravljanja«. Po blokovski delitvi sveta in kratkem obdobju unilateralizma ZDA, ki se je že dolgo pred Trumpom skrhal s finančnim zlomom leta 2008, se morda z vzhoda svitajo obrisi novega svetovnega reda.

Medtem ko se ZDA zapirajo v lastne celinske okope, evropske vdove neutolažljivo plakajo za preminulim ideološkim atlantizmom. Bolje bi bilo, ko bi čimprej predelale žalovanje, sprejele resnico, da jih je Trump zapustil, in se ozrle naokoli. Namesto tega nas uspavajo s pravljico o spopadu med demokracijami in diktaturami. Že pri Indiji in Turčiji se jim zareče, saj slonita režima kot pri nas na večstrankarskih volitvah. Še nerodneje je, ko med demokracije uvrščajo Ukrajino in Izrael. In kaj naj rečemo o tehnofevdalni oligarhiji, ki v ZDA pospešeno ruši vladavino prava in tepta človekove pravice? Ali o vazalski EU, ki brez konsenza volivcev sili v ihtavo oboroževanje in podpira genocid v Gazi?

Zahodni kolonializem se je vselej kitil z zlagano moralno superiornostjo liberalnih demokracij. Trajal je za kratek oklepaj v zgodovini človeštva. Šminka zdaj odpada, na prizorišče se vrača Azija in nam perfidno nastavlja ogledalo, da uzremo svoj pravi pošastni obraz. Z njo se bomo hočeš nočeš morali pogovarjati. Če nas bodo za razliko od tega, kar smo mi počeli z njimi, želeli sprejeti za enakopravne sogovornike.