POD PREPROGO: Ribarijo v kalnem

Na dan, ko se je francoski minister Jean-Noël Barrot pridružil Izraelu in Donaldu Trumpu v poskusu utišanja posebne poročevalke Združenih narodov za Palestino Francesce Albanese, so v 122 kinodvoranah v Italiji vrteli film Disunited Nations. Režiser Christophe Cotteret je v njem prikazal prizadevanje poročevalke, da bi se v Palestini namesto nasilja uveljavilo mednarodno pravo.

Film dokumentira, kako skušajo sionistični lobiji na vse načine utišati Francesco Albanese. Njeno delo sloni na trdni pravni podlagi in gori informacij, dokazov, pričevanj o izraelskih zločinih proti človeštvu. Vsebinsko je neovrgljivo, zato skušajo očrniti glasnico in jo delegitimirati.

Tehnika je znana. Hebrejska beseda hasbara (razlaga, pojasnilo) označuje načrtno zavajanje javnosti in prirejanje dejstev v prid sionistične propagande. Haaretzov novinar Gideon Levi hasbari pripisuje dejstvo, da se Izrael, ki ilegalno zaseda in etnično čisti Palestino, svetu predstavlja kot žrtev in ne kot rabelj.

Albanese je judovske in nejudovske sioniste v ZDA in Evropi dregnila v živo, ko je julija lani v poročilu Ekonomija genocida razkrila vlogo 40 globalnih multinacionalk in drugih tisoč podjetij v svetu, ki financirajo genocid Palestincev in vlečejo profit iz okupacije Gaze in Zahodnega brega. Fatto Quotidiano je razkril, da je napadu Macronovega ministra botroval pritisk sionističnega lobija ELNET in francoskih orožarskih podjetij Eurolinks, Semat, Dassault in Ariane s posli v Izraelu.

V filmu je več primerov, kako deluje stroj blata. Ko je Albanese lani Odboru ZN za človekove pravice poročala o Palestini, so poklicni lobisti izluščili nekaj stavkov in delov stavkov, jih povezali in vsebinsko zmanipulirali njen poseg. Isto se je zgodilo s konferenco v Dohi, ki je izzvala zahtevo po preklicu mandata poročevalke ZN. Barrot ji je pripisal trditev, da je »Izrael sovražnik človeštva«. Albanese je z objavo celotnega posega dokazala, da stavka ni izrekla, ampak je trdila, da »je skupni sovražnik človeštva sistem, ki je dopustil genocid v Palestini«, da so »zahodni mediji poročali v prid apartheidu in genocidu«, s podporo »ljudi, ki razpolagajo s finančnimi kapitali, algoritmi in orožjem«.

Sionisti radi antisionizem enačijo z antisemitimom, zato da bi vsako kritiko na račun Izraela utišali s stigmo rasizma. V to smer gre tudi poskus, da bi v Italiji uzakonili sporno definicijo IHRA o antisemitizmu, ki meša različna pojma: antisemitizem je proti Izraelu, »zaradi tega, kar je«, antisionizem, »zaradi tega, kar počne«, in je torej legitimna kritika na nacionalistično ideologijo, ki se je sprevrgla v nasilno kolonialno dominacijo. Antisemitizem je izraz rasizma proti Judom, sionizem izraz rasizma proti Palestincem.

Primer Albanese ni osamljen. V istih dneh se je usulo tudi na tožilca Nicolo Gratterija, ki je v intervjuju za nek časnik v Kalabriji zagovarjal NE na referendumu o ustavni reformi o sodstvu. Gratteri je argumentirano razčlenil kvarne posledice, ki bi jih reforma imela na pregon organiziranega kriminala. Zato je sklepal, da »bodo pošteni ljudje volili NE, mafijci, narkokriminalci, prostozidarji in nepošteni politiki pa DA«.

Medtem ko se ob vsaki anketi veča odstotek ljudi, ki bodo volili NE, se je desnica kot trop šakalov spravila na Gratterija, češ da je vse, ki so za DA, označil za mafijce in kriminalce, česar še zdaleč ni izrekel. Z Gratterijem se lahko strinjamo ali ne. Meni se njegove trditve zdijo prepričljive, kdor pa misli drugače, bi jih moral vsebinsko ovreči, ne pa moralno linčati sodnika. Sta Carlo Nordio in Giorgia Meloni izgubila glavo, da sta se potem spravila še na Višji sodni svet in celo na predsednika republike, ki se je dolžnostno postavil v bran ustavnega reda? Ne, načrtno skušata skaliti vode, da bi za zdaj še neodvisno sodstvo postavila pod nadzor vlade.

Veliko odgovornost imajo tudi mediji, ki so tako v primeru Albanese kot Gratteri odmevno poročali o kritikah nanju, njima pa odmerili (mnogi še tega ne) le kratko repliko. To ni nobena objektivnost. Le redki novinarji so šli preverit njune izjave, jih korektno navedli in dokazali, da v obeh primerih ni šlo za soočanje različnih, enako legitimnih mnenj, ampak za načrten politični linč drugače mislečih. Pa nas prepričujejo, da še živimo v demokraciji, ki da temelji na medijski svobodi!