POD PREPROGO: Pa se čudimo, da zmaguje desnica

Francija je z že peto vlado v manj kot dveh letih šolski primer krize neoliberalni ideologiji predanih socialdemokracij. Ta kriza s sabo vleče tudi krizo demokracije, kjer so volitve le votel ritual, oblast pa v rokah elit, ki prezirajo voljo ljudi. Povezano je tudi vprašanje vojne, ki jo elite izkoriščajo, da ostajajo na oblasti. Poskusimo razčleniti te tri vidike: krizi leve sredine in demokracije, vojno kot rešilno bilko oblastnikov.

Prvi vidik je izrazit v Franciji, zadeva pa vso Evropo. Italija je v tem pogledu prehitela Francijo. Enricu Letti se ima zahvaliti, da je leva sredina pred tremi leti šla ločeno na volitve in vlado podarila skrajni desnici.

Francija se je lani temu izognila po zaslugi Nove ljudske fronte z Nepokorno Francijo Jean-Luca Mélenchona na čelu, ki je zavrla zmagoviti pohod Marine Le Pen. Levica je dobila relativno večino, s taktičnim umikom svojih kandidatov v 130 volilnih okrožjih, ki bi jih sicer dobila skrajna desnica, pa je Emmanuelu Macronu »podarila« izvolitev zajetne četice sredinskih poslancev. V zahvalo ji je Macron obrnil hrbet, skušal levo fronto razbiti s snubljenjem zmernih socialistov in ekologistov, nazadnje imenoval za premierja najprej Michela Barniera, ki je zdržal le 3 mesece, nato Francoisa Bayrouja. Zdaj je na vrsti tretji, še bolj desničar.

Macron si podaljšuje politično življenje, je pa poglobil razkorak z volivci. Francija tone v brezno javnega dolga, ki se je z njim povečal z 98 na 114 odstotkov BDP, deficit pa je dosegel rekordnih 5,8 %. Prvi vzrok je drastično znižanje davkov najbogatejšim, ki ga je Macron uvedel leta 2017. Odpravil je davek na premoženja preko 1,3 milijona evrov, za 70 % znižal obdavčitev finančnih rent, davke na podjetja znižal s 33 na 25 odstotkov, rezal socialne prispevke in sindikalne pravice. Cilj je bil povečati naložbe in delovna mesta. Rezultati so bili pod pričakovanji, država pa je izgubila 62 milijard evrov letnega davčnega priliva.

Vse Macronove vlade so skušale luknjo zapolniti s krčenjem vlaganja v socialo. Bayrou je nazadnje predlagal 44 milijard vreden sveženj ukrepov, ki so Francozom obetali solze in kri. Ni moglo biti drugače, kot da sta se mu narod in parlament uprla. Marine Le Pen krepi svoj konsenz. »Desnica raste, ker je socialdemokracija zatajila delavski razred,» je te dni v Novi Gorici povedal pisatelj Didier Eribon. Na levi so siti Macronovega neoliberalizma. Mélenchonova Nepokorna Francija zahteva zasuk in podpira vstajo naroda, ki ima za razliko od Italijanov od leta 1789 dalje solidno uporniško tradicijo.

Celo zmerni socialisti so osvojili predlog ekonomista z École normale supérieure Gabriela Zucmana o 2-odstotnem davku na premoženja nad 100 milijoni evrov. Davek na 1800 velebogatašev bi navrgel 15 od skupno 27 milijard vrednega svežnja, ki ga kot alternativo Bayroujevemu predlaga vodja socialistov Olivier Faure. Toda Macron noče zatajiti neoliberalizma za vlaganje v socialo, ki bi - tako Eribon - edino lahko preprečilo zmago skrajne desnice na predsedniških volitvah leta 2027.

Raje kot bi klonil kompromisu z levico, je iz desne republikanske močvare povlekel Sebastiena Lecornuja, ki naj bi vladal proti volji parlamenta in velike večine Francozov, Macron pa ostaja kot v obleganem Fort Alamu vse bolj osamljen v Elizejski palači.

Postavlja se vprašanje, ali je to še demokracija. V skoraj 50 letih neoliberalizma se je uveljavilo načelo, da se vlade osnov sistema ne smejo dotikati, ampak ga smejo le upravljati (v korist elit). To je izvotlilo demokracijo. Vlade niso več izraz volje volivcev, večina ljudi sploh ne glasuje več. Elit to ne moti, sistem upravljajo kot delniško družbo, kjer ima organizirana manjšina z nadzorom nad referenčnim paketom delnic absolutno oblast.

Vprašanji, kaj so demokracije danes in koliko se resnično razlikujejo od t. i. avtoritarnih sistemov, bi terjali globljo analizo. Tu bi le zabeležil, da je prepad med oblastniki in podložniki tesno povezan z vojno. Ni naključje, da bi Macron, ko se mu ruši oblast v Parizu, francoske vojake pošiljal v izgubljeno vojno v Ukrajini. Bayrou je pred odstopom bolnišnicam v Franciji naročil, naj organizirajo oskrbo za do 15.000 vojnih ranjencev. Macron podobno kot Benjamin Netanjahu (Marco Travaglio je skoval naziv Macronjahu) vojno potrebuje zato, da bi ostal na oblasti.