POD PREPROGO: Neodvisno sodstvo je temelj demokracije

Spočetka je bil Licio Gelli. Njegov Plan demokratskega preporoda je štel šest točk za politično »normalizacijo« strank, medijev, sindikatov, vlade, parlamenta in sodstva. Napisan je bil pred natanko 50 leti (1976), ko je po zatonu Richarda Nixona v ZDA prevratniška strategija v Italiji prešla od fašističnih bomb in pučev leta 1969 in 1974 v prevzem vzvodov oblasti. Gelli ni bil avtor plana, bil je izvajalec.

V tajni loži P2 so se gnetli politiki, generali, podjetniki, novinarji, sodniki - vodilni ljudje v segmentih oblasti, ki naj bi jih podredili. Bila so to leta, ko je KPI dihala za vrat KD, Enrico Berlinguer in Aldo Moro sta snovala zgodovinski kompromis, kar je Mora stalo življenje. Gelli je kot zaupnik ameriških tajnih služb bil vpleten ne le v politične in finančne spletke, ampak tudi v črni terorizem: financiral je pokol v Bologni leta 1980, kot je razkrila sodna preiskava.

To je zgodovina. Kaj ima opraviti z nami danes? Več kot si mislimo. Že skoraj 90-letni Gelli se je decembra 2008 v intervjuju nemškemu novinarju Udu Gümplu potožil, »da je ločitev karier med tožilci in sodniki edina še neuresničena točka Plana preporoda«. Od leta 1994 je vladal Silvio Berlusconi, tudi sam član P2. Stranke in sindikati so bili pokorjeni, mediji pod nadzorom, parlament izvotljen, vlada v službi finančnih elit tudi v tistih presledkih, ko je vladala v neoliberalizem spreobrnjena leva sredina.

Le še neodvisno sodstvo je utelešalo Montesquieujevo načelo o delitvi oblasti na tri neodvisne veje - parlament, vlado, sodstvo. Delitev oblasti, temelj vseh demokracij, je v napoto neoliberalnim oligarhijam. »Tožilci in sodniki se morajo sovražiti, ne pa sedeti skupaj pri kosilu,» je rohnel stari Gelli in ponujal recept za pokoritev sodnikov: uvesti psihološko testiranje, zaostriti disciplinsko odgovornost, ločiti tožilce od sodnikov, okrniti avtonomijo Višjega sodnega sveta (VSS) in ga spraviti pod nadzor politike.

Glej no, odkod je minister Carlo Nordio izvlekel »svojo« reformo! Sprevračanje sedmih členov ustave, o katerih bomo odločali na referendumu, ima kot neposredni cilj prav ločitev tožilcev od sodnikov in politični nadzor nad VSS, posrednih ciljev pa je še več.

Prehod iz tožilske v sodno funkcijo ali obratno je po reformi Cartabia (2022) že tako omejen, da zadeva le 0,36 % sodnikov (30 na 9000) letno. Zaradi tega ne bi bilo treba zmrcvariti ustave, razen če ne sledi kaj drugega - podreditev tožilcev politični oblasti. Če na referendumu zmaga »da«, bo za to dovolj navaden zakon. To sami povedo: z reformo sodniki ne bodo več preganjali ministrov, to bo prav prišlo tudi opoziciji, ko bo vladala (Carlo Nordio), sodna policija naj odgovarja notranjemu ministru in ne več sodstvu (Antonio Tajani), sodniki ne bodo več z zakoni in ustavo ovirali dela vlade (Giorgia Meloni), znebili se bomo sodnikov, ki so kot strelski vod (Giusi Bartolozzi).

Pierantonio Zanettin (Naprej, Italija) in Erika Stefani (Liga) sta v senatu že vložila zakon, ki bi tožilce podredil vladi. Nordio čaka le, da zmaga »da«. 5. člen določa, da bo minister za pravosodje tožilcem odrejal »letni seznam prioritet« za preiskave. Danes tožilci obvezno preiskujejo vsako kaznivo dejanje, s katerim so seznanjeni. Po novem bi minister določal, s čim naj se ukvarjajo. Kaj mislite, bodo prioritetne zlorabe oblasti, podkupnine, politični in mafijski kriminal, ali malo prestopništvo, oporečništvo in priseljenci?

Še hujši udarec bo avtonomiji sodstva prinesla delitev VSS na troje: en svet za tožilce, drugi za sodnike, povrhu pa še disciplinsko razsodišče. To, da se bodo stroški potrojili, je še najmanj. Disciplinsko razsodišče je očitno namenjeno ustrahovanju politiki nepokornih sodnikov. Ponižujoč je sistem žrebanja za sestavo VSS, namenjen povečanju vpliva politične komponente nad sodniško.

Reforma se sploh ne dotika civilnega sodstva, počasnost katerega najbolj muči državljane in podjetja. Prav tako ne rešuje kadrovske, finančne in strukturne stiske kazenskega sodstva, niti bizantinskih norm, zaradi katerih so postopki neskončni in zato nepravični. Od te reforme državljani ne bomo pridobili prav ničesar. Zanima le politike, ki se želijo otresti preveč neodvisnih sodnikov.

Giovanni Falcone je nekoč rekel: »Da je mafija vstopila v institucije, bomo spoznali takrat, ko bodo institucije napadale sodstvo.«