POD PREPROGO: Militarizirana EU ne mara heretikov

Prejšnji teden sem se v kolumni o uvajanju cenzure pod krinko boja zoper antisemitizem spraševal, ali se bo utišanje kritik na Izrael razširilo še na druga področja in bo to priložnost za zatiranje svobode govora. Ni minil teden, ko smo že dobili dva odgovora, v Evropi in Italiji. Bruselj je z odločbo predsednika Evropskega sveta Antonia Coste in zunanjepolitične predstavnice Kaje Kallas uvedel osebne sankcije proti 48 posameznikom in 35 organizacijam, osumljenim proruske propagande.

Sankcije so zelo težke za državljane ali rezidente v EU. Dejansko pomenijo »civilno smrt«, onemogočijo ti denarne transakcije, svobodo gibanja in delovanja, kot je doletelo poročevalko ZN za Palestino Francesco Albanese in sodnike Meddržavnega sodišča v Haagu, po katerih je udaril Donald Trump. Mimogrede: italijanska vlada je odredila inšpekcije v vseh šolah, ki so povabile predavat poročevalko ZN.

Najbolj podlo je, da gre za samovoljne administrativne ukrepe, sprejete mimo jamstev sodnih postopkov, brez instrumentov pravnega varstva, ne da bi žrtve imele možnost zagovora ali dokazovanja, da so očitki neutemeljeni. Tu smo že izven okvira pravne države, v džungli političnega »bulizma«, prevlade moči nad pravico. Nekoč so gorele grmade, danes so to sankcije.

Četudi kdo v EU zagovarja proruska stališča, bi se morali vprašati, po katerih predpisih naj bi to v državah, ki se kitijo z demokracijo in svobodo govora, bilo zločin. Med tarčami bruseljske hibridne vojne pa so se znašli tudi analitiki, ki jim ni mogoče očitati navijanja za Putina. Njihova krivda je, da zunanjo politiko ocenjujejo strokovno, po presoji objektivnih dejstev z instrumenti geostrateške analize. Problem ni, da bi bili Putinovi propagandisti, ampak da nočejo biti propagandisti rusofobne EU.

Med njimi izstopa Jacques Baud, bivši polkovnik švicarske vojske in sodelavec Združenih narodov, danes cenjen zunanjepolitični analitik. Baud svoje kritične poglede na vojno v Ukrajini argumentirano objavlja v številnih medijih in na Youtube kanalu. Očitajo mu, da je večkrat bil gost proruskih oddaj, pri čemer je kajpak prorusko vse, kar ne trobi v prokijevski rog.

Pod udarom se je te dni znašla tudi ugledna italijanska revija za geopolitiko Limes. Štirje člani uredniškega oz. znanstvenega sveta so odstopili, češ da je usmeritev revije preveč protiukrajinska. Urednik Lucio Caracciolo se ne sekira in umirjeno vabi kritike, naj prelistajo revijo, pa bodo v njej našli širok razpon različnih stališč. V konfliktih je treba prisluhniti obema stranema in si nato izrisati čim bolj objektivno sliko. Pristop urednikov je strokoven, usmerjen v iskanje vzrokov in razlag dogajanja, ne v vihtenje zastavic ene ali druge strani. »Napadi na Limes so pač sad vzdušja vojne mobilizacije, v katero se pogrezamo,« pravi.

Argumentiranje četverice daje misliti, da se ne moti. Federigo Argentieri je odhod utemeljil, ker da ima Limes že od leta 2004 protiukrajinsko držo. Čemu se potem umika šele po 21 letih? »Ker smo zdaj v najbolj kritičnem trenutku vojne v Ukrajini, ko se je treba jasno opredeliti, na kateri strani si,« odgovarja. General Vincenzo Camporini je potreboval skoraj štiri leta, da mu je dozorela odločitev o odhodu, ki da ji je botrovalo to, da se Limes ob ruski agresiji leta 2022 ni opredelil za Ukrajino. Geopolitični analitiki naj bi bili nevtralni opazovalci, kar pa Camporini menda ni, saj je referent za obrambne zadeve pri stranki Carla Calende, ki si je nedavno dal tetovirati na podlaket ukrajinski trizob. Tudi tretji odhajajoči, Giorgio Arfaras, mož novinarke Stampe Anne Zafesove, ruske pribežnice in zagrizene protiruske propagandistke, ne kaže biti utelešenje objektivne distance in neprizadetosti.

čLAN uredništva Limesa Mirko Mussetti pravi, da teh oseb nikoli ni videl na eni sami redakcijski seji. Zakaj se četverica ni odločila za odhod pred 21 ali pred štirimi leti, ampak je to storila danes, kot da bi jim kdo to prišepetal prav v dneh, ko se sesuva vojno hujskaška retorika in EU zaostruje čistko proti heretikom? Limes pripada založbi Gedi, ki je na prodaj. »Ali napadi pomenijo, da se nas hoče kdo polastiti, zato da nam natakne nagobčnik?« se sprašuje Mus setti. Odgovor bomo najbrž dobili kmalu in bati se je, da ne bo pomirjujoč z vidika svobode tiska in kritike v nekoč demokratični Evropi.