POD PREPROGO: Koliko nas stane takale premierka?

Vsa čast Kanadčanom, ki so v ponedeljek pokazali svetu, kako se Donaldu Trumpu streže. S pohlevnostjo bi le nagradili njegovo agresivnost in napajali njegovo neizmerno samovšečnost. Zato so mu pokazali zobe in namesto guvernerja 51. zvezne države ZDA, kakršen bi najbrž v primeru zmage postal vodja konservativcev, potrdili Marka Carneya kot premierja neodvisne Kanade.

Carneyu se je obrestovala pokončnost, s katero je zavrnil hlastanje južne sosede po kanadskih ozemljih, vodnih virih in surovinah. Zgodil se je pravzaprav čudež, saj so predvolilne ankete še v začetku leta konservativni desnici napovedovale 20 odstotkov prednosti. Prav Trumpovo izzivanje celo še na dan volitev je v kanadskih volivcih sprožilo reakcijo, ki pa bi lahko bila tudi jalova, ko se Carney ne bi odločno postavil za samostojnost.

Zgled za Evropo in še posebej za Italijo, kjer je naša premierka izbrala nasprotno strategijo. Potem ko se je še pred nekaj meseci hodila muzat v Washington, kjer jo je Joe Biden ljubeznivo poljubljal na čelo, je zdaj stopila še za stopničko niže na lestvici dostojanstva in šla Trumpu poljubit ... no ja, saj veste kaj, je že Trump povedal, kaj mu hodijo poljubljat evropski voditelji. Najbolj predano prav Giorgia Meloni.

Četudi sta od obiska minila že dva tedna, je vredno obnoviti njegove rezultate, saj bodo najbrž še dolgo pogojevali naš državni proračun, s tem pa davke, ki jih (nekateri) plačujemo, in storitve, ki jih (ne) dobimo v zameno. Ekonomisti so izračunali, da nas bo Melonijin obisk pri stričku Donaldu stal med 30 in 40 milijard evrov.

Obljubila mu je, da bo Italija za orožje, ki ga dvotretjinsko kupuje v ZDA, že do naslednjega vrha Nato pakta namenila 2 odstotka bruto državnega proizvoda. To pomeni dodatnih 10 milijard evrov letno, poleg 32, ki so v lanskem letu šle za obrambo. A to še ni vse. Trump dviga ceno na 5 odstotkov, da bi dosegel vsaj 3, pohlevna Giorgia pa mu je obljubila porast do 3,5 odstotka, kar pomeni več kot 60 milijard letno.

Gospodarskemu ministru Giancarlu Giorgettiju, ki je letos 30 milijard vreden finančni zakon zakrpal le s 5 milijardami fiskalnih anticipacij, ki jih je naložil bankam, se ne svita, kje bi iskal potrebni denar. Mi, naši otroci in naši vnuki smo že itak zadolženi do vratu. Jasno je, da bodo orožje kupovali na puf in zadolžili naše potomce tja do sedme generacije in še dlje.

Orožje pa je le glavna postavka. Potem je tu zemeljski plin, do štirikrat dražji od ruskega, ki je k nam iz črpališč pritekal naravnost po ceveh. Ameriškega črpajo z lomljenjem skalnatih plasti zemeljske skorje, treba ga je utekočiniti, natovoriti na tankerje in spet segreti. Že lani smo ga uvozili 16,3 milijona kubičnih metrov, dvakrat več kot leta 2021. Poleg Katarja največ iz ZDA, ki smo jim za to plačali 2,27 milijarde dolarjev. Tega bo letos še mnogo več, je zagotovila Meloni.

Nadalje je obljubila, da Italija ne bo obdavčila internetnih kolosov, ki z naše celine pretakajo čez Atlantik stotine milijard skoraj povsem neobdavčenih profitov. Kolonialno plenjenje se bo nadaljevalo, »dokler bom jaz na vladi,« je obljubila naša suverenistka. Za nameček bo tudi spodbujala vlaganja italijanskih podjetij v ZDA in uravnoteženje komercialne bilance s povečanjem uvoza od tam. V poročilih s srečanja ni detajlov, vendar zelo verjetno gre tudi za nezdravo produkcijo ameriškega intenzivnega kmetijstva s pridelki, polnimi pri nas prepovedanih pesticidov. Poleg denarja ponujamo tiranu tudi naše zdravje.

In kaj je v zameno iztržila? Za Italijo ničesar. Trump je vnovčil obljubljene darove, v zameno pa ni ponudil ničesar. Niti zmanjšanja carin. To bo najbrž prišlo, vendar ne zaradi naše pohlevnosti, ampak ker ZDA sicer tvegajo zlom finančnih trgov, upor tehnooligarhov in recesijo, ki se je z 0,3-odstotnim padcem BDP najavila prav na stoti dan Trumpovega mandata.

Nekaj pa je Giorgia Meloni le iztržila, vendar zase. Donald Trump ji je zagotovil vso podporo ZDA, da še naprej ostane na oblasti. Zvestoba Beli hiši se ne obrestuje državi, ampak politikom, ki jo izkazujejo. A skoraj ga ni medija, ki bi to izpostavil in dal Italijanom razumeti, koliko jih stane tujim interesom podrejena vlada. Brez te zavesti na volitvah ni pričakovati dostojanstva, ki so ga izkazali Kanadčani.