POD PREPROGO: Jedrska prevara

Mokre sanje jedrskih lobistov se uresničujejo. EU je Italiji dovolila dodatnih 14 milijard evrov primanjkljaja, vendar ne za kritje trošarin na bencinu, kot je želela Giorgia Meloni, ampak pod pogojem, da gre denar v obnovljive vire. Hecno je bilo, kako je premierka hlinila zadovoljstvo in se pačila, kot le ona zna, da ji ne bi iz ust prišla besedna zveza »obnovljivi viri«.

In glej prevaro. Denar ne bo šel za čisti in cenejši sončno in vetrno energijo, ki bi Italiji zagotovili neodvisnost od fosilnih virov in odpornost v primeru mednarodnih kriz. Minister Gilberto Pichetto Fratin, šiba božja za okolje, je zagrabil priložnost in spet odpira vrata jedrskim elektrarnam, ki so jih državljani že dvakrat zavrnili na referendumih leta 1987 in 2011.

Pichetto sanja, da bi prvo nuklearko zagnali leta 2035. Zanimivo: do istega leta Španija načrtuje zaporo vseh svojih 5 nukleark. Že zdaj krijejo večji del porabe s soncem in vetrom, ki bosta v naslednjih 10 letih povsem nadomestila uran. Isto je že naredila Nemčija. V Franciji, ki je nekoč stavila na nuklearke tudi za potreb jedrskega arzenala, je Macron načrtoval 6 novih. Odprli so le eno v Flamanvillu leta 2024 z 12-letno zamudo, stroški pa so se početverili na 13,2 milijard. Na Finskem je leto prej nuklearka v Olkiluotu namesto 3 stala 11 milijard evrov, gradnja pa je od 4 zavlekla na 16 let. Pichetto bi moral vzeti na znanje te številke in se vprašati, zakaj skoraj nihče več v EU ne gradi novih nukleark.

Italija je s Slovenijo, ki sili v drugi reaktor v Krškem, med redkimi v protitoku. V času, ko se je po impulzu Kitajske tehnologija proizvodnje in akumulacije sončne in vetrne energije izjemno razvila, njena cena pa strmo pada, gremo mi rakovo pot. Jedrska energija niti ni obnovljiva, saj je zalog urana v svetu kvečjemu še za nekaj desetletij, njegova ležišča pa so v še manj državah kot nafta in plin. Z uranom bomo še bolj odvisni od dobaviteljev in velikih korporacij, medtem ko so obnovljivi viri razpršeni in torej bolj »demokratični«, kot trdi ekonomist Jeremy Rifkin.

Pichetto blodi o »varnih nuklearkah četrte generacije« in o 300-megavatnih mini-reaktorjih (Small Modular Reactors), ki naj bi bili lažje umestljivi v okolje kot običajni 1000- do 1600-megavatni. Kaj pa stroka? Jedrski inženir in dolgoletni profesor na Politehniki v Turinu Angelo Tartaglia je sarkastičen: »Glavna značilnost reaktorjev četrte generacije je ta, da ne obstajajo. Eksperimentiranje še ni preseglo tretje generacije, še vedno smo pri jedrski fisiji in nerešenih problemih varnosti, nadzora, skladiščenja jedrskih odpadkov in pridobivanja jedrskega goriva. Pri malih modularnih reaktorjih so problemi isti, le strošek na proizvedeno enoto energije je sorazmerno večji.«

Laž je, da iz nukleark ni izpustov ogljikovega dioksida (CO2). V ciklusu izkopa, predelave in prevoza urana, gradnje in obratovanja, skladiščenja jedrskih odpadkov ga še kako proizvajajo. Na Univerzi Stanford so izračunali, da se za kilovatno uro elektrike iz fotovoltaike proizvede med 1 in 27 gramov CO2, iz nukleark pa med 78 in 178 gramov. Tudi cenovno se nuklearke izplačajo le v primerjavi s fosilnimi ne pa z obnovljivimi viri. Megavatna ura (MWh) iz premoga je leta 2023 stala 290 dolarjev, iz plina 205, iz nukleark 170, iz fotovoltaike 50, iz vetrnih turbin pa 60 (na kopnem) ali 70 (na morju).

Politika, lobiji in podjetniki, ki preko medijev krojijo javno mnenje, ponavljajo refren, da so obnovljivi viri sicer cenejši in varnejši, ne morejo pa kriti vseh potreb. Kar spet ni res. Mednarodna agencija za energijo IEA je izračunala, da bo leta 2050, ko bomo dosegli višek porabe energije v svetu, sonce še vedno pošiljalo na zemljo 4000 krat več energije, kot je bomo potrebovali. Treba jo je le izrabiti. Z namestitvijo presežne kapacitete in akumulatorji je mogoče energijo zagotoviti tudi v presledkih, ko ni sonca in vetra.

Velja prisluhniti nobelovcema iz fizike. Giorgio Parisi trdi, da so obnovljivi viri cenejši in hitro izvedljivi. Podnebna kriza že preti, zato ne moremo čakati na varne nuklearke. Podobno meni Carlo Rubbia. Raziskoval je jedrske postopke, ki bi presegli prenevarno uranovo fisijo. Varnih nukleark še dolgo ne bo, zato je treba staviti na obnovljive vire. Zakaj pa jih politika noče? »Ker sonce ne prenese monopolov. Njegova energija je brezplačna, vsakomur dostopna.«