POD PREPROGO: Blagodejni referendum

So dnevi, ki ostanejo v spominu. Mednje sodi 23. marec 2026. Do neke mere pričakovana vendar po dimenziji neslutena referendumska zavrnitev naskoka desnice na ustavo prinaša obet politične pomladi na polotoku. Ljubitelje kabalistike vznemirja zaporedje letnic 2006, 2016, 2026: prvič se je nad ustavo spravil Silvio Berlusconi, drugič Matteo Renzi, zdaj Giorgia Meloni. Tri referendumske zavrnitve, tri letnice s šestico na koncu. 666 – Satanovo število: je polena pod noge desnici metal sam zlodej?

Na skrajni desni imajo radi Tolkiena in ezoteriko, zato se bodo morda sklicevali na poseg nadnaravnih sil. Bolj preprosto in realistično pa lahko ocenimo, da je tudi tokrat šlo – poleg seveda nasprotovanja vladni politiki, ki ga je izzvalo močno osebno angažiranje premierke v zadnjih tednih referendumske kampanje – za premišljeno izbiro državljanov, da ubranijo temeljna načela ustave. Predvsem načelo o delitvi oblasti. Če je že treba izbirati med politiko in sodstvom, so raje izbrali sodstvo.

Volivci so tudi zavrnili poskus, da bi ena od ekip na igrišču po mili volji spreminjala pravila igre, ki so jih ustavodajalci različnih nazorov složno zapisali v temeljno listino republike. Vsebina reforme je bila morda zapletena, a ljudje so se informirali in bolj kot so se, bolj je rastel NE. Kdor ni dojel vseh tehničnih odtenkov, je vsaj uvidel politični načrt za njimi: podjarmiti sodstvo, ne v korist državljanov ampak kaste, ki so ji zakoni in sodniki v napoto. Lahko bi rekli zločinske, nekaznovane kaste: samo v tem mandatu je od 59 zahtev po kazenskih postopkih zoper parlamentarce bilo kar 54 zavrnjenih. To že diši po svetovnem rekordu.

Izid referenduma nam v tem pogledu že ponuja nekaj zadoščenja. Kot prvi sta se zakotalili glavi na pravosodnem ministrstvu. Podtajnik Andrea Delmastro in generalna direktorica Giusi Bartolozzi sta jih zakuhala toliko, da jima ni bilo pomoči. Kvečjemu preseneča, da nista odletela že dolgo prej. Ali da na svojem mestu po aferi Almasri ostajata ministra Carlo Nordio in Matteo Piantedosi.

Giorgia Meloni žrtvuje grešne kozle v poskusu, da bi s sebe oprala madež referendumskega poraza tudi za ceno bratomorne vojne med brati in sestrami Italije. Psihodrama z ministrico Danielo Santanchè, varovanko neskesanega fašista in predsednika senata Ignazia La Russe, ne bo ostala brez posledic. Proti njej so se leta kopičile obtožbe goljufij, stečajev in prevar. Odzvala se je ošabno in nesramno, odkrito ciljala na zastaranje postopkov in izsiljevala: če me zapustite, bom s seboj potegnila vse vas. La Russa ji je pri tem stal ob strani.

Zaradi tega jo je Giorgia Meloni molče prenašala vsa ta leta. Če je po referendumu zahtevala njen odstop, pomeni da je premierka v hudi zagati. Nekaj je morala ukreniti, sicer bi se na žaru poraza pekla celo leto do naslednjih volitev. Po drugi strani pa je ujeta v mrežo navzkrižnih vetov in izsiljevanj v stranki in koaliciji. Ne bo ji lahko.

Kakorkoli, izid referenduma nas je obdaril z neprecenljivim videom s pepelom posipane Giorgie Meloni. Nič več rjovenja v mikrofon ampak utišan ton in poklapan izraz, potrte oči in siva majica istega odtenka kot trenerka objokane Chiare Ferragni po aferi »pandoro-gate«, kakor so ugotovili hudomušneži na družbenih omrežjih. Premierki, ki je samovoljno odločala »v imenu naroda«, se je zgodil ...narod. 14,5 milijona volivcev ji je reklo NE in preglasilo tistih 12 milijonov, v imenu katerih si je lastila pravico, da počne, kar se ji zljubi.

Opozicija slavi, vendar se mora paziti evforije. Podarjena ji je bila politična zmaga, za katero so stranke leve sredine in njeni voditelji še najmanj zaslužni. Zmagali so predvsem Nicola Gratteri in Marco Travaglio, sodniki in ustavni pravniki, sindikata CGIL in USB, VZPI, ARCI in stotine organizacij, ki so se v odborih za NE aktivirale v bran ustavi. Zmagali so vnuki in pravnuki partizanov, ki so nam izborili ustavo, mladi, ki jim ni vseeno in so v minulih mesecih šli na ulice ogorčeni zaradi podpore genocidu v Gazi in hlapčevanja Trumpu, in so bili zaradi tega tepeni.

Leva sredina jim mora prisluhniti. Ne zanimajo jih zdrahe med strankami, ampak politični predlogi in vizija pravičnejše družbe. Široka koalicija bo seveda nujna vendar ne med prvaki strank, ampak s tistim delom civilne družbe, ki si želi zasuka. Če nekaj, je referendum dokazal, da je leva sredina brez petokolonašev, ki so tokrat bili za DA in vselej zavirajo vsakršno politično alternativo zdajšnji močvari, močnejša in prepričljivejša.

Bolj kot z lekarniško tehtnico sklenjeni strankarski dogovori, ki so v preteklosti že dvakrat razklali Oljko Romana Prodija in politiki odtujili mnoge razočarane volivce, so zato potrebni homogenost, jasni skupni imenovalci in prepričljivi odgovori na potrebe državljanov, začenši z mladimi. Pa vsaj toliko poguma, kolikor ga premore poslednji še živeči evropski socialdemokrat Pedro Sanchez. Če se bo kak strankarski dinozaver izgubil po poti, nič hudega. Zelo verjetno bo to odtujilo manj glasov, kot bo prineslo svežih.

Ne bo lahko, saj leva sredina v Italiji toliko let škili v desno, da je že škilava. Pa vendar, če kdo, sta morda Elli Schlein in Giuseppe Conte sposobna zasuka, volivci pa naj na odprtih primarnih volitvah odločijo, kdo med njima je najprimernejši/a za palačo Chigi.