Po praznikih diši tudi v mesnicah

Ali veste, kateri kraji so pred velikonočnimi prazniki med najbolj obiskanimi? Niso muzeji, niso razstave in niso niti cerkve. Največja gneča nastane v ... mesnicah. Pred vrati je namreč velika noč, ki sledi postnemu obdobju, in so mize spet prepolne tradicionalnih dobrot. Obenem pa je tu še velikonočni ponedeljek, ki ga mnogi preživijo bolj sproščeno na prostem, ob žaru, v družbi prijateljev, na piknikih.

Prav v goriške in novogoriške mesnice smo se na veliki petek korajžno in radovedno odpravili. Predstavljali smo si, da bomo naleteli na dolge vrste in naglico mesarjev, ki so pred prazniki na bojni črti.

Opažajo spremembe na trgu

Svojo pot smo začeli v Gorici, v mesnici Bregant v Svetoivanski ulici. Že ob prihodu nas je pričakala vrsta – kakih šest strank pred nami, za nami pa so se kmalu začeli zbirati novi kupci. Mesar je hitel od enega naročila do drugega. Pogovora nismo uspeli iztržiti, saj so - povsem razumljivo, imele prednost stranke.

Zato smo se odpravili naprej, na Trg Na Kornu (De Amicis), v mesnico Klavcic, ki deluje že od leta 1962. Tam nas je sprejel gospodar Luca Klavcic, ki je kljub gneči našel nekaj trenutkov za pogovor. »Pred prazniki se nedvomno pozna nenavadno povečano število strank, tako se dogaja predvsem za božič in zdaj za veliko noč,« pove. Ljudje se po njegovih besedah pripravljajo na druženja. »Za velikonočni ponedeljek pogosto organizirajo piknike in prižgejo žar, zato kupujejo predvsem piščanca in čevapčiče,« našteva sogovornik. Za veliko noč pa se raje odločajo za juho in kuhano meso ali kozlička in jagnjetino, za katera med letom ni toliko povpraševanja. Poudari tudi, da ponujajo izključno lokalno meso. Dotaknemo se še cen, ki so v zadnjem času pogosto tema pogovorov. »Seveda se podražitve poznajo, tako kot pri vseh živilih,« pravi in dodaja: »Naše stranke so predvsem Goričani, a vedno več jih prihaja tudi iz Slovenije. V zadnjem času se trendi nekoliko obračajo, včasih je bilo ceneje tam, zdaj pa skoraj tukaj,« ugotavlja sogovornik. Mesnica Klavcic danes ni več le mesnica. »Imamo tudi veliko že pripravljenih, kuhanih jedi,« pove in razloži, da dejavnost vsekakor ostaja družinska – nekoč jo je vodil njegov oče, danes jo vodi sam.

Goveje meso je dražje

Iz Gorice se zapeljemo čez mejo, v Novo Gorico, kjer najprej obiščemo mesnico Peloz. Ta že od leta 1990 gradi svojo zgodbo, ki temelji na lokalnem poreklu mesa. V prodajalni vlada delovna mrzlica. Mesar ima polne roke dela in se nam vljudno opraviči, ker ne more biti preveč zgovoren. Med rezanjem in pripravo naročil vendarle pove: »Kar pestro je, strank je veliko. Dela imamo pa tudi zadaj, ne samo s kupci.« Večjih sprememb v nakupnih navadah ne opaža, ljudje kupujejo najrazličnejše mesne izdelke, odvisno od prazničnih načrtov.

Le nekaj korakov stran pa nas čaka prizor, ki še bolj potrdi našo začetno tezo. Dolga vrsta se vije pred mesnico Semolič. Potrpežljivo se postavimo vanjo in čas izkoristimo zato, da pokramljamo s čakajočimi.

Pred nami stoji par iz Italije, ki nam zaupa, da v onvogoriško mesnico zahajata že vrsto let. »Zaradi kakovosti mesa in odnosa s prodajalci,« povesta in pristavita, da sta prišla po meso za praznike, saj pričakujeta, da bo v naslednjih dneh gneča še večja. Na velikonočni ponedeljek načrtujeta žar. Spregovorimo nato s prijaznim in zgovornim gospodom iz Brd, ki se z nasmehom spominja: »Ta vrsta me malo spominja na čase pred epidemijo covida.« Običajno meso kupuje kar v Brdih, pravi, kjer obratuje precej mesnic, a danes je izkoristil priložnost, saj se je že mudil v Novi Gorici. Na vprašanje, ali kdaj kupuje v Italiji, odvrne: »Mesa ne. Ostale izdelke pa ja. Vsekakor je kakovost mesa iz mesnice neprimerljiva s tisto iz trgovin ali veleblagovnic.« Letos bo prvič pripravil odojka. »Vse je malo odvisno od tega, kaj si zaželi mularija,« se zasmeje. Gospa pred njim nas spomni na ironijo dneva, veliki petek je namreč strogi post, pred mesnicami pa taka vrsta! »Za večerjo bomo jedli ribo, kupujem pa za naslednje dni,«nam pojasni. Druga sogovornica doda, da bo na velikonočni mizi obvezno šunka: »Tukaj jo pripravijo, doma jo samo še skuhamo.« Pogovor hitro zaide tudi k cenam. »Za meso še vedno pridem sem,« pove gospa, »za drugo pa hodimo v Italijo. Testenine, oljčno olje, čistila, to je treba sedaj obvezno kupovati onkraj meje. Tukaj je predrago.«

Ko končno pridemo na vrsto, je mesar preveč zaposlen za pogovor, zato se obrnemo na blagajničarko. »Lahko bi rekli, da je med strankami ravno toliko Slovencev kot Italijanov, vse naše meso pa je slovenskega porekla,« pove. »Pred prazniki je vedno gneča. Kupujejo za žar, juho ... Veliko je povpraševanja po pršutih in šunkah.« Te pogosto pripravijo že v mesnici, nato jih stranke doma skuhajo za velikonočni zajtrk. In cene? »Podražitve se poznajo, kakor povsod. Predvsem cena govedine je kar poskočila, čeprav si ne razlagamo, zakaj. Svinjina je bolj dostopna, zato se ljudje pogosteje odločajo zanjo ali za perutnino.«

Med opazovanjem dogajanja nam postane jasno, da mesnice niso le kraji nakupa. So prostor odnosa. V trgovinah je danes pogosto vse hitrejše in bolj brezosebno, v mesnici pa stik med mesarjem in stranko ostaja. Kupci se vračajo, ker so vajeni kakovosti in ker jih tam poznajo, jim svetujejo in prisluhnejo. Izmenjajo si voščila, vprašajo, kako je doma. To je še posebej opazno med prazniki, ki ne nastajajo le za mizo, temveč že prej, celo med pogovorom v čakalni vrsti.