ARTICLE AD BOX
Podnebna konferenca ZN v Bakuju se je končala s slabim dogovorom, ki zanemarja opozorila znanosti in odgovornost bogatih držav, je v odzivu za STA povedala Barbara Kvac iz Focusa – društva za sonaraven razvoj. Kritični so tudi tuji nevladniki, ki menijo, da količina potrjenih finančnih sredstev ne bo zagotovila nujne podpore najbolj ranljivim.
Kot je izpostavila Kvac, se je COP29 po tri leta trajajočem procesu, katerega namen je bila določitev novih zavez bogatih držav za financiranje podnebnega ukrepanja na globalnem jugu, končal z dogovorom, ki je “1000 milijard nižji od ocenjenih potreb držav”.
“Gre za slab dogovor, ki zanemarja opozorila znanosti in odgovornost bogatih držav do skupnosti, ki se soočajo z naraščajočimi posledicami podnebne krize, ki je same niso povzročile,” je bila kritična.
Zasluge za “neuspeh pogajanj” pa so po njeni oceni na strani držav globalnega severa. “Še posebej smo razočarani nad vlogo EU, ki je obljubljala vodilno vlogo in grajenje mostov med ranljivimi in bogatimi državami, dejansko pa pokazala le lastno nepripravljenost prevzemanja odgovornosti,” je še poudarila Kvac, ki je letošnja podnebna pogajanja spremljala od blizu na prizorišču v Bakuju.
Da je finančnih sredstev za najbolj prizadete in najmanj odgovorne države svetovnega juga premalo, je v odzivu za STA izpostavil tudi Jonas Sonnenschein iz Umanotere. Prav tako je kritičen do predvidenega časovnega okvira. “Trajalo je več kot deset let, da je bil končno dosežen cilj financiranja v višini sto milijard, zdaj pa je predvidenih še deset let za dosego naslednjega (nezadostnega) mejnika,” pravi.
Ob tem je opozoril, da nekateri tehnični vidiki Pariškega sporazuma, kot je trgovanje z emisijami, devet let po njegovem sprejetju še vedno niso dogovorjeni. Da tega časa nimamo na voljo, pa po njegovih besedah kažejo silovitost podnebnih sprememb, ki smo jim že priča, nov rekord v izpustih, ki naj bi bil podrt letos, in najnovejše znanstvene ugotovitve o nepovratnih podnebnih prelomnih točkah.
Da se države, kot so Kitajska, Singapur, Južna Koreja in zalivske države, spodbuja k temu, da same prispevajo k uresničevanju finančnega cilja na prostovoljni bazi, bi bilo po njegovih besedah potrebno že zdavnaj, a meni, da se ne smemo slepiti, da bo to prineslo velike spremembe.
Da je dogovor o novem finančnem cilju neustrezen za reševanje resnosti svetovne podnebne krize, pa je izpostavil podnebni aktivist in vodja globalne pobude o neširjenju fosilnih goriv Harjeet Singh. “Dogovor ne zagotavlja nujne podpore državam v razvoju za hiter prehod od fosilnih goriv na čiste vire energije in soočanje z uničujočimi posledicami podnebnih sprememb,” je bil jasen.
Državam, ki že nosijo bremena podnebnih katastrof, pa dogovor po njegovih besedah daje lažno upanje, ranljive skupnosti pa prepušča, da se same soočajo s temi ogromnimi izzivi. “Pri zahtevah za znatno povečanje financiranja moramo vztrajati še naprej in pozivati razvite države k izpolnjevanju njihove odgovornosti za izvajanje resničnih in učinkovitih ukrepov,” je sklenil.
Ricardo Baitelo iz brazilskega Inštituta za energijo in okolje pa je na prizorišču konference ocenil, da se letošnji COP29 končuje s “slabim občutkom”, saj ni dosegel dogovora o zadostni količini finančnih sredstev za obravnavanje nujnih ukrepov za blaženje, prilagajanje ter izgub in škod zaradi podnebnih sprememb v državah v razvoju.
“Dogovorjeno število je zanemarljivo v primerjavi z dobički delničarjev največjih naftnih družb v višini 100 milijard dolarjev ali trenutnimi subvencijami za fosilna goriva v višini 7000 milijard dolarjev. Poleg tega pomanjkanje jasnosti glede izvora teh finančnih virov, ki bi morali biti javni, vzbuja dvome o učinkovitosti izvajanja ukrepov za razogljičenje,” je izpostavil.
Predstavniki držav na podnebni konferenci ZN v Bakuju so v podaljških konference v današnjih zgodnjih jutranjih urah po lokalne času soglasno potrdili dogovor, na podlagi katerega bodo bogate države državam v razvoju do leta 2035 zagotavljale najmanj 300 milijard dolarjev letne pomoči za podnebne ukrepe.
Potrjeni dokumenti zaključnega besedila vsebujejo tudi poziv vsem akterjem, da sodelujejo pri izpolnitvi širšega finančnega cilja v višini 1300 milijard dolarjev do leta 2035, ki bi vključeval financiranje iz različnih javnih in zasebnih virov. Čeprav ne širijo kroga držav donatork, za kar so se zavzemale bogate države z državami EU na čelu, pa večja gospodarstva v vzponu, kot so denimo Kitajska, Singapur, Južna Koreja in zalivske države, spodbuja k temu, da same in na prostovoljni bazi prispevajo k uresničitvi cilja.
Države so med drugim potrdile tudi dogovor o trgih ogljika, ki določa pravila za trgovanje z ogljikom med državami, hkrati pa predvideva tudi vzpostavitev reguliranega svetovnega trga za izpolnitev ciljev pariškega sporazuma.
Nobenega napredka pa države niso dosegle glede krepitve ambicij na področju blaženja podnebnih sprememb oz. zniževanja izpustov toplogrednih plinov ter so na koncu le potrdile že sprejete zaveze iz Dubaja glede prehoda od fosilnih goriv v energetskih sistemih.