Po eni poškodbi ni bilo več nič isto: kako športnikom spremeni kariero

Poškodba lahko športno kariero upočasni, preusmeri ali tudi skrajša, vendar sama po sebi še ne pomeni njenega konca. Največ je odvisno od vrste poškodbe, kakovosti rehabilitacije, starosti športnika, psihološke podpore in tega, kako premišljena je vrnitev v trening. V sodobni športni medicini zato ni ključno le vprašanje, ali se je športnik vrnil, ampak tudi, ali se je vrnil varno, stabilno in na raven, ki jo je imel pred poškodbo.

Zakaj poškodba pogosto vpliva na več kot le eno sezono?

Poškodba ni le medicinski dogodek. Pri tekmovalnem športu hitro poseže tudi v samozavest, vlogo v ekipi, pogodbo, občutek nadzora in dolgoročne načrte. Mednarodni olimpijski komite opozarja, da so duševne stiske pri elitnih športnikih pomemben del celotne slike in da lahko vplivajo tudi na tveganje za poškodbe ter na hitrost okrevanja.

To v praksi pogosto pomeni več stvari hkrati:

• športnik izgubi tekmovalni ritem,
• vrnitev v ekipo ni samoumevna,
• strah pred novo poškodbo lahko zavira nastop,
• rehabilitacija ni le fizična, ampak tudi psihološka,
• enaka diagnoza še ne pomeni enakega izida.

Foto: Športna poškodba

Zato imata lahko dva športnika z navidez isto poškodbo povsem različen nadaljnji potek kariere. Eden se vrne po načrtu in brez večjih zadržkov. Drugi začne hiteti, izgubi samozaupanje ali se vrne prezgodaj in vstopi v obdobje ponavljajočih se težav. Prav zato strokovni dokumenti vse pogosteje razlikujejo med vrnitvijo v udeležbo, vrnitvijo v šport in vrnitvijo na prejšnjo raven uspešnosti. To ni le strokovna terminologija, ampak razlika med “spet igra” in “spet igra tako kot prej”.

Kdaj poškodba resno ogrozi nadaljevanje kariere?

Največje tveganje prinesejo poškodbe, ki imajo eno ali več teh značilnosti:

• dolgo okrevanje,
• ponavljajoče se težave istega dela telesa,
• kronična bolečina ali preobremenitev,
• prezgodnja vrnitev v trening,
• pomanjkljiva rehabilitacija.

Pri tem se pogosto omenja poškodba sprednje križne vezi. Raziskave kažejo, da se precej športnikov po rekonstrukciji ACL vrne v šport, vendar to še ne pomeni, da se vsi vrnejo na isto raven ali z enako dolgo kariero kot prej. Pri nogometu je sistematični pregled pokazal, da se v šport vrne približno 72 odstotkov igralcev, na raven pred poškodbo pa približno 53 odstotkov. To je dober primer, kako velika je lahko razlika med “vrnil se je” in “vrnil se je enak”.

V človeškem jeziku to pomeni nekaj zelo preprostega:

• nastop po poškodbi še ni dokaz, da je težava zares za športnikom,
• minutaža je lahko manjša,
• vloga v ekipi se lahko spremeni,
• kariera se lahko nadaljuje, a po drugačni poti.

Foto: ACL poškodba

Ali drži, da se športnik po poškodbi skoraj vedno vrne še močnejši?

Ne, to ne drži vedno. To je eden najbolj priljubljenih športnih mitov, ker dobro zveni, ne opisuje pa celotne resničnosti. Nekateri športniki se po poškodbi res vrnejo bolj disciplinirani, bolj potrpežljivi ali z boljšim razumevanjem telesa. Toda raziskave ne kažejo, da bi bila poškodba sama po sebi koristna. Kažejo predvsem to, da je izid zelo odvisen od telesnega okrevanja, psihološke pripravljenosti in načina vrnitve.

Bolj pošteno je reči:

• nekateri se vrnejo zelo dobro,
• nekateri se vrnejo, vendar ne na isto raven,
• nekateri ostanejo tekmovalci, a z drugačno vlogo,
• nekateri po poškodbi športno pot tudi končajo.

Posebej pomemben je psihološki del. Pregledi raziskav kažejo, da so samozaupanje, motivacija in manjši strah pred novo poškodbo povezani z večjo verjetnostjo uspešne vrnitve. To pomeni, da o nadaljevanju kariere ne odloča samo koleno ali rama, ampak tudi to, kako športnik dojema svoje telo po poškodbi.

Kaj pa, če do poškodbe pride zelo zgodaj?

Pri mladih športnikih je lahko vpliv še širši, ker poškodba ne poseže le v rezultate, ampak tudi v razvoj, šolo, samopodobo in socialno okolje. NIJZ opozarja, da je zgodnja športna specializacija povezana z višjo verjetnostjo poškodb, zlasti preobremenitvenih, in da zgodnji uspeh pri mladih ni zanesljiv napovednik uspeha na članski ravni.

To je pomembno predvsem zato, ker se kariera pri mladih pogosto ne “zlomi” v enem velikem trenutku, ampak počasneje:

• zaradi stalnih manjših poškodb,
• zaradi prehitrega dviga obremenitev,
• zaradi pritiska na rezultat,
• zaradi prezgodnje usmeritve v en sam šport.

Slovenski podatki kažejo tudi, da so poškodbe pri mladostnikih in mladih odraslih pogoste, kar pomeni, da tema ni omejena le na vrhunski šport. Pri vrhunskem športu so posledice pač hitreje vidne, ker lahko ena izgubljena sezona pomeni tudi izgubljen razvojni korak.

Zakaj enaka poškodba ne pomeni enake kariere?

Tu je članek lahko bolj zanimiv prav zaradi realnega življenjskega primera, brez pretiravanja. Predstavljajmo si dva 22-letna nogometaša z isto poškodbo kolena.

Prvi ima:

• hitro diagnostiko,
• dober rehabilitacijski tim,
• klub, ki ga ne priganja,
• postopno vračanje v igro,
• ob športu še študij ali drugo oporo.

Drugi pa ima:

• nejasen načrt okrevanja,
• pritisk, da se vrne čim prej,
• manj psihološke podpore,
• več strahu pred ponovitvijo,
• občutek, da mu kariera beži iz rok.

Foto: Rehabilitacija

Na papirju imata isto poškodbo. V resnici pa nimata enakih pogojev za nadaljevanje kariere. Prav to je bistvo: poškodba je začetek zgodbe, ne njen celoten izid.

Zakaj je pomembno tudi to, kaj športnik počne ob športu?

Ker športna pot ni nikoli povsem varna. Evropska komisija v smernicah o dvojni karieri poudarja, da športniki pogosto težko usklajujejo šport z izobraževanjem ali delom in da so prilagoditve pomembne prav zato, da niso ob prvi večji prekinitvi prisiljeni v popoln padec iz sistema.

V praksi to pomeni, da športniku ob poškodbi pogosto pomaga, če ima še drugo oporo:

• šolo ali fakulteto,
• poklicno usmeritev,
• finančno stabilnost,
• občutek, da poškodba ne izbriše cele prihodnosti.

To ne zmanjša teže poškodbe, zmanjša pa verjetnost, da bo poškodba pomenila popoln zlom kariere in identitete.

Poškodba torej lahko spremeni športno kariero, vendar njen vpliv ni odvisen le od diagnoze. Odvisen je od vsega, kar pride potem: od rehabilitacije, psihološke podpore, časovnice vrnitve, starosti športnika in širšega okolja. Kadar je ta proces premišljen, lahko poškodba ostane težka epizoda. Kadar pa športnik ostane sam med bolečino, pritiskom in negotovostjo, lahko ista poškodba spremeni veliko več kot le eno sezono.

Pripravil: J.P.

Vir: Winton Centre, IOC, PubMed, NIJZ, Evropska komisija.

The post Po eni poškodbi ni bilo več nič isto: kako športnikom spremeni kariero first appeared on NaDlani.si.