Platforma sodobnega plesa 2025. Navdušenje in ovacije ob korejsko italijanskem Triptihu!

16 hours ago 29

ARTICLE AD

Zadnjega avgustovskega dne ter vse dni do 6. septembra, je Maribor postal sodobno plesno središče, kajti dogajala se je 19. Platforma sodobnega plesa 2025, ki vsa ta leta poteka pod vodstvom umetniške in programske vodje Mojce Kasjak, v produkciji Zavod Moja kreacija, Maribor in koprodukciji: Lutkovno gledališče Maribor, Kulturna četrt Minoriti, Narodni dom Maribor, Moment, Center plesa Maribor, oder Gosposka.

Festivalska tema 19. Platforme sodobnega plesa: čutnost, je bila plesnim umetnikom v napotek, v smislu raziskovanja skozi gibke zasnove onstran meja zaznanega; ko se je več kot 40 nastopajočih poglabljalo v raznolika stanja časa in so razvijali nove gibke oblike ter izpovedi.

Plesna platforma je štartala 31.8. v zelenilu Mestnega parka – Poletni art kamp, s plesnim obredjem Jelene Oleami, Planetarni ples: Obstoj.

Svečana otvoritev z gosti je potekala v Veliki dvorani Lutkovnega gledališča 3. septembra, ob pozdravnem nagovorom Mojce Kasjak o letošnji 19. festivalski ediciji in predlagani temi: ‘Čutnost je globoka povezanost s telesnimi zaznavami in občutki pri čemer smo prisotni na vse kar nas obdaja… V plesnem kontekstu je čutnost še posebej pomembna, saj omogoča, da se izražamo skozi gibanje na način, ki presega zgolj fizično izvedbo in vključuje notranjo izkušnjo.’ Mojca Kasjak je še omenila, da je letos steklo medsebojno povezovanje ter sodelovanje 6. plesnih festivalov, sodelujočih pod skupnim imenom: Festivali poznega poletja, ki so: Front@, FEKK-Festival kratkih filmov, Mladi levi, Na knap, 4Ukrep in Platforma sodobnega plesa. Povezovanje šestih festivalov v novo iniciativo, je botrovala potreba po novih izzivih, po večji prepoznavnosti in dobrodošlih medsebojnih povezavah.

Otvoritvena festivalska prestava Plesni triptih, je bila posredovana v sodelovanju z Zavodom En-Knap in Zagrebškim plesnim centrom. Tri kratke plesne predstave v izvedbi korejsko-italijanske plesne skupine, je Mojca Kasjak organsko združila v uprizoritveno celoto, mednarodno premiero 19. Platforme sodobnega plesa. Korejska plesna skupina Company SIGA je prispevala dve koreografiji: Rest (2011) in Zero (2022), iz Italije pa je prispela Company Bellanda s koreografijo Simposio (2024).
Gostovanje korejske skupine SIGA je omogočil seulski odsek Mednarodnega plesnega sveta CID-UNESCO. Ime skupine izhaja iz korejske besede sinabro, kar pomeni ‘malo po malo’. Kot skupina ustvarja koreografije premišljenih vsebin ter subtilnih izvedb, pogosto tudi v sodelovanju z umetniki drugih žanrov. Nikakor ne delujejo v smislu spektakla ali gibkih atrakcij, temveč raziskujejo, iščejo naravni telesni ritem, ki sledi tihem toku življenja. Plesni Triptih se je pričel z uprizoritvijo predstave Rest (Zatišje) v produkciji SIGA, kot tudi zaključil z njihovo produkcijo Zero (Nula), producentka obeh del: Hana Jo.

V kratki plesni predstavi Zatišje se po odru igrivo poigrava z odskočno vizijo okrogle žoge, ki v pristni energiji plesnega dueta: Woobin Lee in Taenyoung Lee in neumornem ritmu glasbe (Ia del russo – Gotan projekt), pridobi svoj prožni organski odsev. Plesalca se ves čas prelivajoče igrivo odbijata od tal, sočasno leteče tudi obračata po tleh, poskakujeta v višave, preskakujeta en drugega, se lovita in ulovita… Ob energetskih presežkih ter telesnih preobremenitvah, stopi v ospredje moteči sindrom telesne izgorelosti. Na odru pa se sledi duetu, kako se ozira po nujno potrebnem prostorom miru in napitka. Predstava Zatišje (Rest) se izkaže za izvirno koreografsko mojstrovino. Koreograf Yaejoung Lee je kar osvežilni gejzir gibkih domislic ter presežkov plesne izvedbe, ki opomni na fizično izčrpanje, in organsko potrebo po miru, zatišju.

Druga skoraj polurna predstava Zero je dinamično zasnovana gibalna kombinatorika, ki teče v ekstazi skupinske usmeritve, v plesnem zanosu urjenja ter delovanja. Tisto, kar ostane za njimi, je praznina, je nič, je Zero; koreografija: Hyuk Kwon. V soju luči (oblikovanje luči: Yuijin Hon), je v scensko praznino (Zero) prvi vstopil plesalec, mojster ali vodja, ki v svojem gibkem, pospešenem hodu, precizno sledi udarnem ritmu bobnov (glasba: bluechan). V določenem časovnem zamiku se priključijo še drugi, ko eden za drugim sinhrono vstopajo v njegova gibka zaporedja, plesalci: Hyuk Kwon, Soyeon Kim, Heajin Kim, Hyelim Byeun, Selim Lee, Woobin Lee, Jaeyoung Lee, Taenyoung Lee; kostumografija: Wooseong. Kakorkoli se že obračajo, spreminjajo smeri, je mojster v vidnem ospredju ali pač na trenutke tudi v nadzornem ozadju, ko so vsi s hrbti obrnjeni k avditoriju; kar me spomni na urjenja in kondicijske treninge borbenih veščin. Njihov skupinski hod se preusmerja še na talne atrakcije, skokovite višave, v zapletena sozvočja oblik ter ravnotežja. Povsem so usklajeni v tem svojem udarnem tempu (stampedu) moči ter usmerjenosti, vse do hipnotičnega vrhunca, ko nastopi preobrat in se v enakem tempu usmerijo k začetni poziciji. Tako kot se je projekt začel se je tudi končal, z neutrudnim hodom mojstra, ko čisto na koncu ostane le še prosojna odrska praznina.
Koreograf Hyuk Kwon se v svoji predstavi zastrašujočega tempa digitalnih dni poglablja, raziskuje ter preizkuša raztegljive meje fizisa-telesnih pospeškov in moči, v sozvočju kolektivnega delovanja ter ciljne usmerjenosti; kar v teh naših časih žal vidno izpuhteva. V plesni kreaciji Zero, se neopazno, vendar poglobljeno plasti vizija valovite krivulje periodičnosti, sinusoide, ko v najvišji točki vzpona vselej nastopi preobrat: spust, zaton, praznina (niča) ali pač možni novi začetek, kar izhaja že iz naslova koreografije Zero. Za projekt Zero je Company SIGA prejela veliko nagrado na 28. podelitvi nagrad za ples, kar je najvišje priznanje za najboljšo predstavo Južne Koreje. V obeh predstavah Rest in Zero, v ospredje stopa estetika giba, visoki profesionalni pristop k izvedbi uprizoritve, ko ne gre le za hladno umetelnost, temveč za jasno ter sugestivno doživetje koreografske vizije.

Tretji plesni duet: Simposio (Simpozij), smiselno umeščen med dve korejski produkciji Plesnega triptiha, je sodobni avtorski plesni projekt, koreografskega in plesnega para: Lia Claudia Latini in Giovanni Gava Leonarduzzi. Skupina Bellanda je bila ustanovljena leta 2018, in je prva italijanska, sodobna plesna skupina, ki izhaja iz urbanega breakdanca. Govanni Gava Leonarduzzi je umetniški vodja, koreograf in plesalec skupine Bellanda, izhaja pa iz breakdanca, vendar se je usmeril k sodobnemu, eksperimentalnemu izrazu. Koreografinja, plesalka in vodja organizacije Lia Claudia Latini, se je izobraževala v klasičnem, modernem in sodobnem plesu, diplomirala pa je iz modnega oblikovanja. Njen estetski pristop k strukturi ter formi je bil opazen tudi v izvedbi plesnega dueta Simposio, ki sloni na Platonovi pripovedi Simpozij (420 let pnš.), vendar skozi prizmo pogleda naših dni.

Pomen besede simpozij izhaja iz starogrškega sympinein, kar pomeni piti in je bil v antični Grčiji sinonim za pivske zabave ob filozofskih debatah, pogovorih o ljubezni, o popolnem skladju dveh teles ter večnemu iskanju popolnosti. Kajti menili so, da je človeško telo nepopolno in je razdvojeno na dve polovici. Zavoljo nepopolnosti je obremenjeno z iskanjem svoje druge polovice. Platonov Simpozij prikazuje prijateljska tekmovanja govorcev v dialogih uglednih atenskih mož. Med njimi je bil tudi Sokrat in komični dramatik Aristofen, svoj govor pa usmerjal k popolni ženski, svečenici Diotimi iz Mantineje, ki je Sokratu odkrila svoj pogled na ljubezen. Trdila naj bi, da je cilj ljubezni nesmrtnost, rojevanje v lepem, večno iskanje lepote: ampak kaj, ko je človeško telo nepopolno in prihaja do napetosti, merjenja moči, bolečih spoznanj, razdelitve, vendar nikoli ne zatone želja po novi združitvi, novem telesnem vzgonu.
Na odru se je odkrivala plesna galerija nenavadnih likovnih struktur, poetika združitve dveh gibkih teles, vendar ne idealnih in ne za večno. Nekatere skulpture so spominjale na telesno gmoto v primežu dveh insektov (velikih povečav), tudi posesivnemu hlastanju telesa po telesu, pekoči želji nadvlade. Ob gibkih verzih plesne poezije, se je iskrila tudi dramatika izpovednih presežkov dveh gibkih teles; dozdevno, trpečega dueta resnične ali fiktivne Diotime iz Mantineje in filozofa Sokrata. Kratki, nekaj več kot 10 minutni avtorski duet Simpozij, je unikatni koreografski izris, o lepoti ljubezni in neskladju dveh oseb ter njih teles, v navdihu Platonovega Simpozija antičnih časov, vendar ob doživetju presežkov sodobne plesne umetnosti naših dni.

Tega večera so se občutno kopičile napetosti navdušenja po polnem avditoriju, iz uprizoritve v uprizoritev, vse do konca; ko je izbruhnilo vsesplošno navdušenje, glasne ovacije in je mnoge povzdignilo na noge. Vsekakor zasluženo in v poklon sodobni plesni umetnost.

Read Entire Article